Tiskane izdaje
Zagotovo je pevec Morrisey, ki je bil v osemdesetih letih ena glavnih sestavin skupine The Smiths, še vedno osrednja ikona alternativnega pristopa k pop glasbi. Z zasedbo je namreč definiral temelje alternativnega rocka in bil vzornik številnim glasbenikom – če že ne po glasbeni plati, pa vsaj po pristopu h glasbi. Čeprav je v samostojni karieri pisal še bolj melodične pesmi in se približal skorajda popu, da ne rečem šlagerjem, pa je to le navidezno. Površno zanimanje zanj zlahka privede do napačnih sklepov. Morrissey je temeljit in njegova sporočila so jasna. Glasba je orožje, zato jo vzemi v roke.
Glasbeno kariero je namreč začel kot punker in je še vedno prepričan, če že ne v odrešilno vlogo umetnosti, pa vsaj v njeno vlogo družbenega obveščevalca.
Sinočnji koncert v mali dvorani ljubljanske Hale Tivoli je namesto predskupine napovedal kolaž glasbenih spotov starejšega datuma in različni izseki takšnih in drugačnih izjav. Vse pa je bilo v vlogi grobe predstavitve glasbenih kot tudi političnih vplivov in reakcij, ki jih je vsrkal Morrissey preden se je začel ukvarjati z glasbo.
Morrissey, ki je Ljubljano obiskal v okviru svoje letošnje svetovne turneje, na kateri predstavlja album World Peace Is None of Your Business, je na oder stopil točno ob 21. uri in pozdravil z »živijo«. Nato pa je začel svoj koncert s pesmijo Suedehead, postljubezensko večpomensko skladbo, s katero je leta 1988 začel svojo samostojno kariero in je bila njegov prvi singel. Na eno uro in pol dolgem koncertu je z novega album izvedel kar šest skladb od dvajsetih, kolikor jih je imel na sinočnjem repertoarju.
Nizale so se Staircase at the University, The Bullfighter Dies, Kiss Me a Lot, Oboe Concerto, Istanbul in World Peace Is None of Your Business, kar je nekaj manj in nekoliko drugačen izbor, kot pa ga je imel pred enim letom v razprodani mali dvorani Zagrebškega velesejma. Sinočnji repertoar pa je začinil tudi z nekaj svojimi znanimi skladbami Reader Meets Author, You Have Killed Me, Everyday Is Like Sunday, Yes I'am Blind in drugimi. Seveda pa brez pesmi skupine The Smiths ni šlo. Tako nas je spet pretresel s skladbo Meat Is Murder, ob kateri je predvajal posnetke pobijanja živali predvsem v islamskih in židovskih klavnicah. Koncert pa je končal s skladbo What She Said, da bi za dodatek odpel še svojo osebno antirojalistično himno The Queen Is Dead. V njej poziva, predvsem Britance, naj se vendarle znebijo škodljive družbene zalege, kot je kraljevska družina, ki le bogati na račun siromakov in pri tem ne plačuje davkov, pa še neposredno prejema denar iz državnega proračuna. Treba se je sprijazniti s tem, da je kraljica pač mrtva.
(Morrissey v Hali TivoliFoto: Mavric Pivk/Delo)
Borec za človekove pravice in pravice živali, aktivistični kulturnik, politični pesnik, predvsem pa trma, čemur verjetno botruje njegovo irsko poreklo, je bil kot najstnik pogosto tarča nadlegovanja, boril se je z depresijo in odraščal v razpadajočem proletarskem okolju. Ta njegova preteklost je močno oblikovala njegova umetniško-politična stališča, ki jih izraža jezikavo, brez dlake na jeziku. Zaradi tega zagotovo širše ni zelo priljubljen, kajti, kdo pa še mara slišati resnico. Zanikanje in ignoranca sta tragediji naše sedanjosti, bi lahko povzeli njegova sporočila. Čeprav se v svojih pesmih dotika tudi ljubezenske tematike, je daleč od tega, da bi bil naiven romantik, prej velja za trmastega viteza pravičnika, ki ne bode s sabljo, temveč s peresom in, kot vemo, zna to včasih koga veliko bolj boleti. Zato so pogosto tudi reakcije oblasti na take zbodljaje ekstremno nasilne, kot je na koncertu prikazal v kolažu policijskega nasilja nad zvezanimi, neoboroženimi državljani, invalidi in otroki, ki so jih policisti mučili in ubijali.
Morrissey ni politični pridigar, niti politkomisar kakšne levičarske ekstremne skupine, je umetnik, ki vidi in ve kaj mora storiti in to tudi dela. Na nas pa je, da si to po svoje razlagamo. Vsekakor pa to ni bil zatežen in mučen koncert, razen ob prizorih eksplicitnega nasilja nad ljudmi in živalmi, kajti Morrissey je bil zelo komunikativen, iskal in našel je stik, tudi fizičen, z občinstvom, po dodatku pa je v občinstvo zagnal še svojo preznojeno srajco ...
Koncert je izvedel ob močni podpori svoje ameriške petčlanske zasedbe, ki je njegove pesmi, ki na albumih zvenijo skorajda že šlagersko, v živo izvedla z vso potrebno rockovsko ostrino in mogočnostjo.
