Tiskane izdaje
Časi, ko se je pevec Doorsov, Jim Morrison, na odru »nedostojno vedel« in ga je zato aretirala policija, ker naj bi motil javno moralo in mir, so nepreklicno minili.
Pisalo se je leto 1969, kraj dogajanja pa ni bila Saudska Arabija, temveč Miami, ZDA.
Zdaj razgaljanje in eksplicitno seksualno vedenje spodbujajo sponzorji in če si omislite še pričesko v obliki hudičevih rožičkov, kot si jo je pop pevka Miley Cryrus na letošnji podelitvi MTV nagrad, ne boste deležni aretacije, temveč ekskluzivne pozicije v medijih. Ne v rumenih medijih, temveč kar na spletni strani CNNa.
Trend je pravzaprav začela Madonna z videom Like A Prayer (1989), kjer se zgodi vse, kar se pravzaprav šokantnega za dvolično zahodno krščansko moralo lahko zgodi.
Madonna poljubi svetnika v cerkvi, ki ni belec, temveč temnopolt. Sicer je Bob Marley že več kot desetletje prej podal veliko bolj konkreten komentar na barvo kože božjega odposlanca, vendar ni imel takšnega dekolteja kot Madonna, zato ni naletel na tolikšen odmev.
Poleg tega v Madonninem videu že davno pred intervencijo slovenskih umetnikov v Strunjanu gorijo veliki križi.
Še več: na rokah pevke se pojavijo rane - stigme, kot jih je imel Jezus pri križanju. Torej, Madonni uspe preplesti živost afroameriške cerkvene glasbe, italijansko modo, jazz balet in zabrisati mejo med svetim in posvetnim. Nič novega, a v širšim množicam privlačni obliki.
Pevka se je držala rimskokatoliškega erosa vso svojo kariero, ko se je že malce upehala, pa si je omislila poljub z mlajšo in takrat aktualno zvezdnico Britney Spears na podelitvi MTV nagrad leta 2003. Zdaj je tudi to premalo, da se zganejo mediji in sponzorji.
Medvedki, barbike ali sodobna seksualnost
Še ameriška izdaja Oniona, ki je bolj satirično obravnava novice, ni morala skriti jedkosti ob pozicioniranju novice o nastopu Miley Cryrus na spletni strani CNN.
Vendar to, da se nepomemben in umetniško v vseh pogledih podpovprečen nastop Miley Cryus uvršča med dnevne novice na resnih spletnih portalih, ni najpomembnejši očitek, ki ga je deležna pevka. Najhujši očitek je pravzaprav rasizem, ki se pojavlja v njenem videu We can't stop, ki je bil tudi del njenega nedavnega nastopa.
Mlada pevka se namreč pojavlja obkrožena s temnopoltimi plesalkami, ki so ji vizualno, koreografsko in scenografsko podrejene. Kot meni afroameriška blogerka Ninja Cate, bi bile temnopolte plesalke težko bolj razvrednotene, saj so nastopale v vlogi rekvizitov - otroških medvedkov.
Feministična blogerka Anne Theriault pa ji očita, da uporablja getovski slog afroameričanov, ki ga je povsem vzela iz konteksta in izničila njegov pomen. V besedilu Miley afroameričanke imenuje »prijateljice z velikimi zadnjicami, s katerimi migajo kot v striptiz baru«.
Video We can't stop je estetizirana zmes infantilizma, rasizma in pornografije. Pevka namreč z jezikom poljublja s plastično lutko, aludira na seksualno občevanje z igračami in, kot da to ni dovolj, se v njeno mednožje zlekne fant, ki začne sesati palec.
Kaj je sporočilna vrednost uničevanja hrane v videu, najbrž nikoli ne bomo izvedeli. Morda klic k zmanjševanju vnosa ogljikovih hidratov?
Razumljivo je, da je težje vedeti, kaj se dogaja v realnosti, če populariziraš uživanje trdih drog, kot Miley v videu, kjer nosi dres z napisom Dope (droga) pospremljen s sugestijo v besedilu pesmi »vsi čakamo na črtico v stranišču«.
Ljubitelji živali se tokrat še niso oglasili, imajo preveč dela, ampak najverjetneje ne vedo, kakšen je namen sprehoda pevke v krznenem plašču z nagačenim ovčjim mladičem v naročju.
Mimogrede: o petju in glasbi tokrat ne gre izgubljali besed.
Bog naj blagoslovi ZDA, pogosto pravijo na onem koncu oceana. Najbrž že vedo, zakaj.
