Mulatu Astatke: V sozvočju z vibrafonom

Mulatujeve klasike (Yegelle Tezeta, Yekermo Sew ...) in nekatere novejše skladbe so v živo dobile daljše, bolj udarne izvedbe, temelječe na konstantnih tekočih ritmih bobnov, tolkal, basa ter klaviatur, nad katerimi so lebdele opojne in ležerne melodije pihalne sekcije ter se podaljševale v navdihnjenih solažah.

Objavljeno
14. marec 2011 07.32
Posodobljeno
14. marec 2011 07.53
Luka Zagoričnik, glasbeni kritik
Luka Zagoričnik, glasbeni kritik
Festivalu Druga Godba je v drugem poskusu v naše kraje uspelo pripeljati skladatelja, aranžerja, vibrafonista, tolkalca in klaviaturista Mulatuja Astatkeja, ki je od sedemdesetih let 
z mešanico različnih godbenih zvrsti zaznamoval tako preteklo kot sodobno etiopsko glasbo. Ta se je v zadnjih desetih letih močno vtrla ne samo med ljubitelje tako imenovanih svetovnih godb, temveč je pokukala tudi v širši milje popularne godbe s serijo plošč Ethiopiques in seveda s filmom Broken Flowers Jima Jarmuscha. Njen domet seže tako med sodobno mladež, ki danes prisega na hiphop, funk in sodobne veje soul glasbe ter rhythm & bluesa, kot med ljubitelje mehkega jazza (celo tršega rocka, kot je pokazal nastop pihalca Getatchewa Mekurie z nizozemsko zasedbo The Ex).

Mulatu Astatke je tako ena od osrednjih figur, ki je začela na Stari celini in širše po dolgih letih koncertirati šele pred nekaj leti, kljub temu da si je v preteklosti izkušnje in vplive nabiral v New Yorku in Londonu. Njegova vrnitev je potekala skupaj z britansko sodobno jazzovsko zasedbo Heliocentrics ter z ekipo mlajših, najetih jazzovskih glasbenikov, s katerimi je ustvaril ploščo Mulatu Steps Ahead. Z nekaterimi od njih je nastopil v Kinu Šiška in kljub skepticizmu ob zasedbi najetih glasbenikov z njimi odigral močen koncert, mešanico skladb iz različnih obdobij svoje bogate kariere. Mulatujeva skovanka ethiojazza je pravzaprav izkušnja etiopske godbene tradicije, vtrta v izkušnjo jazza (Mulatu je glasbeno izobrazbo pridobil na Zahodu) s primesmi latinskih godb in inštrumentacije, ki jo je Mulatu tokrat na trenutke začinil še z zvočno ojačanim violončelom (v mirnejših skladbah je glasbi občasno jemal dih in jo nevarno približal kičastim vodam pop klasike).

Mulatujeve klasike (Yegelle Tezeta, Yekermo Sew ...) in nekatere novejše skladbe so v živo dobile daljše in večinoma bolj udarne izvedbe, ki temeljijo na konstantnih tekočih ritmih in pulzu bobnov, tolkal, basa ter klaviatur, nad katerimi so lebdele opojne in ležerne melodije pihalne sekcije in se podaljševale v bolj ali manj navdihnjenih solažah posameznih glasbenikov. Če ta forma lahko hitro izpade duhamorno, je za njeno funkcioniranje na odru poskrbela predvsem Mulatujeva nevsiljiva vodstvena in aranžerska sposobnost, ki je pihalne melodije obarvala z različnimi odtenki (poleg stalnice, dvojca trobente in saksofona še s prečno flavto in basovskim klarinetom), plemenitila pulz ne samo z melodijami na vibrafonu, temveč s podvajanjem na klaviaturah in dodatnimi tolkali.

Če so bili njegovi solistični izleti premišljeni in kratki, v službi celote, so na trenutke s pretirano jazzovsko ekspresijo temeljno ležernost glasbe malce razbili pihalec, trobilec in klaviaturist. Kljub dejstvu, da se Mulatu s svojo zasedbo z veščo gradnjo dinamike v skladbah in njihovih tokratnih živih izvedbah večkrat približa vročici (z latino ritmi, funkovskim basovskim pulziranjem in rifi na klaviaturah in pihalih), celo opojnosti kozmičnega jazza, pa zaradi klenosti ležernega groova ostaja v mejah umerjenosti, ki ne dopušča preskoka v izrazitejše improvizacije in bolj ekstatične vode.

A če je, resnici na ljubo, glasba Mulatuja Astatkeja in njegovih etiopskih kolegov večkrat po zaslugi založbe Buda Musique v zadnjih letih zajadrala celo na meni glasb za ozadje, je bila na tokratnem koncertu zelo prezentna ...