Murske balade in romance: boriti se z domačo besedo in pesmijo

Pesniki, glasbeniki, skladatelji in pevci so sodelovali pri uglasbitvi poezije, ki je nastala na obeh bregovih Mure. Projekt Murske balade in romance s panonskim pridihom je v okviru Evropske prestolnice kulture z albumom in nocojšnjim koncertom v Murski Soboti pripravilo Društvo Argo, v njegovem imenu pa je spregovoril Feri Lainšček.

Kaj je spodbudilo nastanek albuma na mursko in obmursko tematiko?

Strah, da nas bo požrla globalizacija, in težnja po ohranjanju identitete sta že lahko neko vodilo, ki ga velja najprej omeniti. Zmeraj ko nas je namreč v teh krajih ogrožala kolektivna človeška neumnost, smo se v prvih vrstah borili z domačo besedo in pesmijo. Tudi tokrat, ko je naša dežela na razprodaji in se zdita prekmurstvo in prleštvo z vidika trgovcev z novci povsem nepomembni entiteti, ravnamo enako in se ne menimo za prodane duše.

Koliko je pomembno, da se občutja panonskosti napišejo v domači govorici?

Meje Prlekije je pravzaprav zgodovinsko zmeraj določala prleška govorica, prekmurščina pa je kot osamosvojeno narečje izoblikovala celo književnost, ki ni posebnost le v slovenski, temveč v celotni južnoslovanski književnosti. Mnogim so sicer medtem sprali možgane z dovolj premeteno lažjo, da taka in podobna zgodovinska dejstva v sodobnem svetu nimajo več nobene vrednosti, a mi pač mislimo ravno nasprotno. Smo torej varuhi naše največje dragocenosti, ki nas edina lahko ohrani in zaščiti pred novodobnimi barbari.

Je narečna poezija cenjena?

Že lep čas pri nas velja prepričanje, da izražanje v narečju ne omogoča nastajanja literarno vrednih besedil ali literarnih presežkov. Kar nekaj je tudi primerov, ki temu oporekajo. V splošnem bi torej dejal, da je ne glede na mnenje strokovne javnosti to še najbolj odvisno od izpovedne moči ustvarjalca, ki se odloča za pisanje v narečju. Vmes so bila obdobja, ko je ustvarjanje v narečju pri nas skoraj povsem zamrlo, v novejšem času pa se zopet obuja. Na slovenskem festivalu narečne književnosti Dialekta, ki ga prireja založba Franc-Franc iz Murske Sobote, se vsako leto zbere približno 50 avtorjev, ki pišejo v narečju.

Kako na tako poezijo, po vašem mnenju, gleda občinstvo?

Kar zadeva Murske balade in romance, lahko rečem le, da so bili vsi sedeži v veliki dvorani Park v Murski Soboti že tri dni pred koncertom zasedeni. Čez štirinajst dni bomo s tem programom gostovali tudi v Novem Sadu v Vojvodini. Zanimanje je torej izjemno, že zdaj, skratka, lahko napovem, da se bo naša zgodba nadaljevala tudi v drugih krajih.

K sodelovanju ste povabili predvsem pesnike prekmursko-prleških korenin. Kako so sprejeli idejo uglasbene narečne poezije?

Marko Kočar je v narečju ustvaril pretežni del literarnega opusa, preostali avtorji v narečju pišejo le občasno, nekateri so prav s temi baladami in romancami ustvarili prva narečna besedila. No, vsekakor smo za to priložnost iskali avtorje, od katerih smo lahko pričakovali dobra besedila in smo jih po mojem prepričanju tudi dobili. Vlado Kreslin in Vlado Poredoš sta se z uglasbeno poezijo seveda že srečala, večini klasičnih pesnikov pa je bilo sodelovanje z glasbeniki predvsem zanimiva izkušnja.

Verjetno se cel projekt vendarle precej razlikuje od sorodnih, kot je festival slovenske narečne popevke?

Primerjava se seveda ponuja že sama po sebi, čeprav, moram reči, se pri snovanju Murskih balad in romanc s tem nismo kaj preveč spogledovali. Želeli smo se predvsem navdihniti s tradicijo panonske glasbe in morda vsaj na neki način obuditi spomin na značilno kavarniško razpoloženje, ki je bilo v teh krajih prisotno še v prvi polovici prejšnjega stoletja. Gostilniška glasba se je, kot vemo, v novejšem času precej zbanalizirala, mi pa bi si želeli še kdaj posedeti v prijetnem družabnem razpoloženju, ki bi bilo popestreno s sugestivno besedo in pristnimi zvoki. In zagotovo je v tem še del odgovora na vaše uvodno vprašanje.