Tiskane izdaje
Škulj je leta 1965 diplomiral in bil posvečen v duhovnika na Teološki fakulteti v Adrogueju v Argentini, leta 1972 pa je doktoriral iz cerkvene glasbe na Papeškem inštitutu za cerkveno glasbo v Rimu.
Od 1975 deluje v Ljubljani, med drugim kot korni vikar, organist, vodja Škofijskega glasbenega sveta, obnovil pa je tudi revijo Cerkveni glasbenik in jo urejal. Leta 1985 je postal zunanji sodelavec Muzikološkega inštituta ZRC SAZU, deloval pa je tudi kot predavatelj. Od leta 1998 je znanstveni svetnik na ljubljanski Teološki fakulteti.
V Cobissu kar 1050 Škuljevih enot
Popis vseh Škuljevih (avtorskih) del, kot je navedeno v utemeljitvi predloga za nagrado, obsega v zapisu Cobiss 1050 enot. Na društvu so presodili, da Škulj, tudi prejemnik Mantuanijevega priznanja leta 2004, »zagotovo sodi v vrsto uglednih nestorjev slovenske muzikologije«.
Vseskozi je najbolj intenzivno raziskoval orgle na Slovenskem in na tem področju opravil pionirsko delo s številnimi publikacijami, napisal pa je tudi vrsto monografij o posameznih orglarskih delavnicah. Med njegova zadnja dela sodijo Leksikon orgel in orglarjev: orgle, orglarji, skladatelji, pisci (2013) ter knjigi o Brandlovi in Rojčevi orglarski delavnici (obe izšli 2015).
Njegov raziskovalni interes je bil usmerjen tudi v delo Jacobusa Gallusa. Za zbirko Monumenta artis musicae Sloveniae je transkribiral celoten Gallusov opus v 20 zvezkih, o skladatelju pa je izdal tudi več knjig. Med drugim dela Gallusovi predgovori in drugi dokumenti (1991), Gallusov katalog – Seznam Gallusovih skladb (1992) in Clare vir (2000), v kateri je zbrana večina razprav, ki so nastale na treh simpozijih o Gallusu in razprave o Gallusu iz Cerkvenega glasbenika.
Kot poznavalec cerkvene glasbe je napisal Pregled cerkvene glasbe (1993), Leksikon cerkvenih glasbenikov (2005), Vodnik po duhovni glasbi (2011) in Leksikon cerkvene glasbe (2015). Skupaj z Ivanom Florjancem pa je izdal Slovenske protestantske napeve (1996). V njegovo izredno obsežno bibliografijo sodijo tudi monografije, denimo Letopis slovenskega glasbenega življenja v Argentini (1995). Je tudi avtor številnih znanstvenih referatov ter strokovnih in poljudnih člankov.
Prva celovita analiza Glasbene matice
Muzikološko društvo je letos podelilo tudi Mantuanijevo priznanje za vrhunske dosežke na področju muzikologije. Prejela ga je Nataša Cigoj Krstulović za monografijo Zgodovina, spomin, dediščina: Ljubljanska Glasbena matica do konca druge svetovne vojne, ki, kot piše v utemeljitvi predloga za priznanje, »predstavlja prvo celovito, zaokroženo, poglobljeno in na virih podprto analizo Glasbene matice«.
Nataša Cigoj Krstulović je »na podlagi skrbnega študija različnega arhivskega materiala, ki bi ga lahko označili kar za njeno življenjsko delo, uspela izdelati temeljito in zanesljivo sodobno zgodovinopisno študijo o tej ustanovi«.
Ob tem je pozornost usmerila k doslej neopaženem vidiku – preko Glasbene matice se je namreč konec 19. stoletja uveljavil napredni koncept kulturnega delovanja, po katerem le-to ni reproduciranje na tujem nastalega in na Slovensko uvoženega glasbenega kanona, pač pa ustvarjalni in izrazito interaktivni diskurz tu živečih umetnikov, ki so tako začrtali smer samoniklega glasbenega razvoja. Monografija je bila eno od petih del, razglašenih za »odlične v znanosti 2016«.
Nagrado in priznanje, poimenovano po Josipu Mantuaniju, ki je položil temelje slovenski muzikologiji, društvo podeljuje bienalno od leta 2004. Nagrado so doslej prejeli Andrej Rijavec, Primož Kuret, Jože Sivec, Marija Bergamo in Jurij Snoj, priznanje pa poleg Škulja še Gregor Pompe, Zoran Krstulović in Darja Koter.
