Nagrada Prešernovega sklada: Skladateljica Nina Šenk  

»Njeno ustvarjanje odlikuje prepoznaven in prepričljiv slog komponiranja, ki je rezultat trdega dela in neutrudnega iskanja svojega glasbenega izraza,« je med drugim zapisano v obrazložitvi nagrade Prešernovega sklada skladateljici mlajše generacije Nini Šenk. V pogovoru za Delo je umetnica spregovorila o tem, kako se loteva komponiranja, in o statusu ­sodobne glasbe pri nas.


Nagrado ste dobili kot izjemen skladateljski talent mlajše generacije, ki se je uveljavil predvsem s komponiranjem sodobne glasbe, je med drugim mogoče prebrati v obrazložitvi Prešernovega sklada. Kako se pravzaprav lotevate komponiranja? Kakšen je vaš proces dela? Za komponiranje glasbe obstajajo računalniški programi – jih uporabljate? Kako pravzaprav gledate na to ustvarjalno orodje?

Celoten proces komponiranja ima več faz. Najprej iskanje ideje, potem izčiščevanje ideje in razmišljanje, kako idejo najboljše preliti v note, pisanje skic. Vse to praktično poteka v glavi z morda nekaj skicami na papirju. Zdaj, ko zaradi materinstva nimam časa na pretek, se poskušam bolje organizirati in optimalno izkoristiti čas, namenjen komponiranju. Ko pride čas za pisanje not, ni drugega, kot sedeti za mizo ure in ure ter pisati note.

Še vedno pišem na papir, računalnik uporabljam le v končni fazi prepisovanja skladbe, ker sta priprava in reprodukcija materiala tako veliko hitrejši. Osebno nimam nič proti, če skladatelj uporablja računalnik že od začetka komponiranja, moja odločitev je prišla naravno, ker se v papirju in svojih čečkarijah dosti bolje znajdem in bolj nadziram svoje delo.

Pred časom ste v pogovoru za Delo dejali, da je vir navdiha za vas literatura. Ali to še drži? Ste v zadnjem času prebrali kaj zanimivega, navdihujočega?

Literatura je bila velik vir navdiha, ko je bilo tudi časa za branje dosti več – mislim, da sem nazadnje uporabila Kosovela v zadnji skladbi pred porodom. Literatura mi je bila v veliko pomoč pri iskanju zgodb: ko sama sebe nisem znala omejiti na eno temo in se spoprijeti z njo, sem se raje oprijela zgodb drugih. Zdaj raje brskam po sebi in svojih zgodbah ter razmišljanjih, iz katerih nato gradim formo skladbe.

Vaše skladbe so izvajali tudi največji in uveljavljeni svetovni orkestri. Kakšna je bila izkušnja sodelovanja z njimi? Bi katero od teh srečanj izpostavili kot posebej razsvetljujočo ali profesionalno pomembno?

Sodelovanje z uveljavljenimi orkestri, ansambli in posamezniki so najbrž sanje vsakega skladatelja. Sama sem imela vedno le pozitivne izkušnje, načeloma so vsi zelo prijazni in profesionalni, potrebno je le malo vaj, pokažejo pa neverjetno željo po muziciranju in so vseskozi zelo angažirani, kar si skladatelji najbolj želimo. Tu moram seveda omeniti člane Berlinske in Newyorške filharmonije, s katerimi smo izvedli skladbo In the Absence v letih 2013 in 2014, ter ansamble, kot sta Ensemble Modern, s katerim sem sodelovala večkrat, in Ensemble intercontemporain, ki me je povabil k sodelovanju leta 2014. Je pa bilo kakovostnih in lepih sodelovanj v zadnjih desetih letih res veliko, lažje bi bilo našteti eno ali dve, ki nista bili tako prijetni.

Treba je povedati, da imamo tudi že v Sloveniji izvajalce, ki se predajajo in poustvarjajo z energijo, ­primerljivo s tujino.

Kje vidite bistvene razlike med domačim in tujim prostorom? Obstajajo razlike med naročniki skladb, in če, kakšne?

Tuji trg bolj ceni sodobno glasbo in tudi skladatelje. S tem mislim predvsem na profesionalnost, boljša plačila, premišljene programe koncertov, več sodobne glasbe na abonmajih in podobno. Pri nas se dostikrat sliši, da mora biti skladatelj že vesel, da ima izvedbo, ne pa zahtevati denar. V tujini je samo­umevno, da se že na začetku govori o honorarju. Skladatelj je deležen istega spoštovanja kot, recimo, solist, ni nič manj vreden.

Kako ocenjujete slovensko glasbeno sceno? Kaj na njej vas razveseljuje, kaj žalosti? Pogosto slišimo, da slovenske razmere niso najbolj naklonjene mladim skladateljem. Se strinjate s tem opažanjem?

Razmere za mlajše skladatelje so se izboljšale. Predvsem to velja za manjša društva in skupine, ki se zadnje čase bolj intenzivno ukvarjajo tudi s sodobno glasbo in s tem vključujejo mlajše skladatelje. Tudi oba ljubljanska orkestra sta zbrala pogum za naročila mlajšim skladateljem in upam, da se bo ta trend nadaljeval pa tudi večal.

Večji problem vidim drugje: ne v tem, da mladi nimajo priložnosti, temveč v tem, da ima sodobna glasba čedalje manj prostora v klasični glasbi in jo brišejo iz abonmajev, tako da se pojavlja le še v manjšem krogu ansamblov, ki se ukvarjajo s promocijo sodobne glasbe, na koncertnih abonmajih in v opernih hišah pa praktično izginja. Postavljajo jo zunaj klasične glasbe, kar je velika napaka in tudi zelo slaba naložba v prihodnost.

Kakšen je vaš odnos do popularne glasbe? Se vam kdaj ob poslušanju kakšnega Davida Bowieja ali Beyoncé itd. zgodi, da pomislite, da ima ta pesem dober glasbeni motiv ali aranžma? Poslušate popularno glasbo?

Poslušam vse glasbene zvrsti in uživam v dobri glasbi. Se pa sem ter tja zgodi, da najdem v skladbi kak element, ki ga na svoj način lahko prenesem v glasbo. Večinoma je to bil vedno jazz. Spomnim pa se, da me je enkrat skladba Petra Gabriela Signal to Noise na tak način spodbudila k pisanju velikega dramatičnega loka, kot ga je on ustvaril v skladbi.

S čim se ukvarjate trenutno oziroma kaj so vaši prihodnji projekti?

Sredi februarja bo pri ZKP RTV Slovenija izšla zbirka mojih zgoščenk, nekakšen presek komornih, ansambelskih in orkestrsko-koncertnih del. To je bil velik projekt, pripravljali smo ga skoraj tri leta in veseli me, da smo tik pred ­koncem.

Kar zadeva komponiranje, me čakata do poletja še dva komorna in en ansambelski projekt, potem pa porodniška za eno leto, ko si bom vzela prosto. So tudi že načrti za naprej, ki pa jih zdaj še ne bi ­razkrivala.