Tiskane izdaje
Salzburški poletni festival je bil letos tako kot vsi po svetu v znamenju dvestotih obletnic rojstev Giuseppeja Verdija in Richarda Wagnerja.
Mozart pa je vsakoletna stalnica festivala.
Najprej so uprizorili Lucia Sillo, druga premiera pa je bila opera Così fan tutte. Poleg tega so pripravili še dve verziji njegovih oper za otroke: Beg iz seraja in Čarobno piščal. Med pevci iz številnih držav sta bila tudi dva iz Slovenije.
Così fan tutte začenja cikel treh Da Pontejevih oper, ki jih bo v treh letih režiral sicer umetniški vodja gledališkega programa Sven-Eric Bechtolf.
To ni nekaj neobičajnega, saj sta podobno angažirala sebe kot režiserja že Martin Kušej in Jürgen Flimm, kot prvi pa Peter Stein, ki se je letos pojavil kot režiser Don Carlosa.
Bechtolf je letos začel z režijo Così fan tutte, sledita še Figarova svatba in Don Giovanni. S tem ponuja svoj »trojček« po istem projektu Clausa Gutha pred njim, ki je doživel hude kritike (zlasti Don Giovannija, saj se je namesto v Sevilli dogajal kar v gozdu), tako da si zdaj obetamo bolj »uglajenega«, hkrati pa estetsko »lepšega« Mozarta, ki bo hkrati bolj dolgočasen in korak nazaj v primerjavi s tistim, kar smo v zadnjih dvajsetih letih videli na salzburških odrih.
Oba, Guth in Bechtolf, sta predvsem gledališka režiserja.
Lepa predstava
Così fan tutte je lepa predstava, s čimer smo pravzaprav povedali vse. Temelji na estetiki lepega za oko in sluh, a je po dolžini in počasnem tempu dirigenta Christopha Eschenbacha presegel vse mere (okrog tri ure in petnajst minut!).
Gledalec po polovici predstave sam pri sebi opazi, da se začenja dolgočasiti, saj je peripetija z dvema paroma, katerih mladeniča se odpravita v vojsko, da bi preizkusila zvestobo zaročenk, potem ko jima Don Alfonso ponudi stavo, da ju bosta izdali, vse bolj pikolovska, razvlečena, s preobilico besed in besedičenja, počasnim osvajanjem in prepričevanjem, pri čemer sicer lahko nastopi bravuroznost igralskih, pa tudi pevskih odlik (zahtevne koloraturne arije), a je vsega preveč (čeprav je Mozart vse življenje bil prepričan, da je v njegovih kompozicijah not ravno prav).
Če bi predstavo skrajšali za pol ure, bi bilo ravno prav, tako pa kljub odličnosti ni dočakala velikega navdušenja niti na premieri.
Così fan tutte je v nekem smislu psihološka opera, je hkrati komična, filozofska, pa celo pedagoška, za pevce vrhunska, zahteva maksimalno znanje, pevsko tehniko, gibkost glasu, smisel za situacijske spremembe, za igro s poudarkom na pozi, laži, posebni drži, v kateri je odsotna vsakršna »zaresnost«.
Res je tisto, kar vidim od zunaj, a kar je znotraj oseb, je nekaj čisto drugega. To je najbolj razvidno v trenutku po pravkar sklenjeni poroki in zunanjem zvočnem signalu o nenadni »vrnitvi« obeh vojakov. Obe ženski reagirata spontano, kot da tega, kar smo gledali vso opero na odru, v resnici ni bilo: takoj slečeta svojo poročno obleko in sta pripravljeni sprejeti »prva« zaročenca.
Tu je Mozart milo rečeno zelo slab psiholog, režiser pa tega ni pozabil poudariti, a izpade, kot rečeno, dolgovezno in s preobilico pevskih in igralskih naporov.
Elegantno na sceni
Ob pravilni, torej korektni režiji smo občudovali stilno izdelan in všečen scenski ambient z le dvema majhnima korekcijama (začetni bazenček za kopanje obeh dam v prvem dejanju je nadomestila tako imenovana dnevna soba, medtem ko je zborček nastopal izza vrtne ograje kot ločnice med interierjem in eksterierjem), tako da smo bili pravzaprav priča enemu dogajalnemu prostoru.
Scenograf Rolf Glittenberg je opravil elegantno delo, prav tako kostumografka Marianne Glittenberg, medtem ko je oblikovalec luči Jürgen Hoffmann ves čas poudarjal osvetljenost kot element prezentnosti in razvidnosti detajlov.
Dirigent Christoph Eschenbach je Dunajske filharmonike (v manjši, Mozartovi sestavi orkestra), kot rečeno, vodil s počasnim tempom in je na koncu premiere dočakal (edini) nekaj bujev, kar se pravzaprav dirigentom zelo redko zgodi; običajno protestirajo proti režiserju in scenografu, a tega tokrat ni bilo, torej so tak koncept Mozarta sprejeli, čeprav ne morem reči, da je bil aplavz navdušujoč.
Med pevci sta najbolj ugajala tudi sicer najslavnejša umetnika; baritonist Luca Pisaroni kot Guglielmo in basist Gerald Finley kot Don Alfonso, ker sta kompleksna pevca in igralca, umetnika z velikmi izkušnjami ravno v Mozartovih operah. Pri njiju je vse naravno, a diferencirano, niansirano, dovtipno in dinamično. V tem kontekstu se je zdel tenorist Martin Mitterrutzner kot Ferrando bolj »začetniški«, a so domačega Tirolca sprejeli zelo naklonjeno.
Med ženskami so bile vse tri nekako izenačene: sopranistka Malin Hartelius kot Fiordiligi, mezzosopranistka Marie-Claude Chappuis kot Dorabella in morda za malenkost boljša (z več igralske kreacije) sopranistka Martina Janková kot sobarica obeh sester in notarka Despina.
Očitno se bo cikel Mozartovih oper nadaljeval v smislu odrske všečnosti, kar morda niti ni narobe, a počakajmo!
