Dan D - Ne taki, kot smo jih vajeni

Glasbena skupina Dan D je 1. aprila izdala prvi del albuma DNA D, na ovitku katerega so razgalili genske zapise svojih članov in ga v živo predstavili v Orto baru. Drugi del albuma, ki bo izšel 1. novembra, bodo dan prej predstavili v ljubljanskem Kinu Šiška. O različnosti njihovih glasbenih pristopov in popolnem razgaljenju smo se pogovarjali s pevcem Tomislavom Jovanovičem - Tokcem in baskitaristom Nikolo Sekulovičem.

Odločili ste se za zanimivo izdajo dvojnega albuma, prvi del spomladi, drugi jeseni. Zakaj tako ločen izid?

Sekulovič: Na snemanje albuma smo se pripravljali skoraj dve leti in presenetili same sebe, ker smo snemalni proces v studiu opravili zelo hitro. Po tako temeljitih pripravah nam je ostalo še nekaj časa za testiranje druge plati naših življenj. Na eni strani je bilo trdo, mukotrpno delo, na drugi pa izziv, ali lahko v dveh dnevih posnamemo še en album. Ne nujno z istimi skladbami.

V nekaj dneh smo posneli pesmi za dva albuma. Takrat nam je bilo jasno, da se gibljemo med dvema poloma. En pol je vpliv okolja, drug pa tisto, kar mislimo, da smo. Vpliv okolja smo izdali kot prvoaprilsko šalo na prvem delu albuma DNA D, drugi, bolj resni del pa bomo izdali jutri na bolj resen datum.

Dan D je že nekaj časa skupina, ki je presegla zgolj zabavljaške glasbene okvire. To, kar še imamo od življenja, želimo posvetiti nečemu malce bolj resnemu.

Tokac: Aprilska plošča je refleksija novembrske. Aprilska je hitra in učinkovita izvedba, posneta v kratkem času. Vsebuje vzorce, ki smo jih nabrali skozi življenje, ko smo bili stari od 15 do 18 let in bolj punkersko nastrojeni. Brez komplikacij. Kitare v roke in smo snemali, intuitivno.

Večina pesmi s prvega dela se na drugem ponovi, vendar v tako različni preobleki, kot da so to povsem drugačne pesmi.

Tokac: Mislim, da so to prve pesmi, saj so bile prej posnete.

Koliko spremenjen glasbeni kontekst spremeni pesem in njeno sporočilnost?

Sekulovič: Konteksti vplivajo na vsa naša sporočila, ne le na glasbena. Moja priljubljena prispodoba je tista o vojnem zločincu, ki je lahko vodja koncentracijskega taborišča, ljubeč družinski oče ter mogoče celo najbolj zabaven gospod v gostilni. Kateri od teh treh je resničen?

Živimo v kompleksnem svetu in smo prisiljeni vse poenostavljati, sami sebe poenostavljamo navzven, da se predstavljamo kot dobri in lepi. Skušamo prepričati druge, da smo eno, in tudi druge dojemamo zelo poenostavljeno, kot dobre ali slabe po nekih njihovih ­značilnostih.

Najtežje je zaobjeti ljudi v vsej njihovi celovitosti.

Tokac: Imamo neka pričakovanja, ki jim sledijo razočaranja. Vedno pričakujemo, da je nekdo pač nekakšen. In mogoče ljudje pričakujejo, da bomo takšni, kot so navajeni, a tokrat res ne bomo takšni.

Imamo dve vrsti glasbenikov. Tiste, ki so vso kariero enaki, in tiste, ki so vedno znova ­drugačni.

Tokac: Občinstvo si običajno niti ne želi velikih sprememb in bi rado poslušalo iste pesmi, na isti način odigrane in odpete. Čeprav se potem pritožujejo, da niso slišali in videli nič novega.

Sekulovič: To je značilnost zadnjih nekaj desetletij, da imamo radi varnost in predvidljivost. Odločitev o tem, ali iti ali ne iti na koncert, v veliki meri temelji na varnosti, na tem, da želim vnaprej vedeti, kaj bom dobil. Prvinskost, ki se jo mi gremo, temelji na radovednosti in pomanjkanju gotovosti in predvidljivosti.

Ta sistem varnosti se še najbolj kaže v zvezdniškem sistemu zahodnega kapitalizma, kjer presenečenja niso zaželena. Menim, da je ta sfera varnosti slepa ulica za umetnost.

V projektu Tiho, kakor tudi v drugem delu albuma DNA D, kot da se zavedate, da je glasbo navsezadnje treba poslušati. Zdi se mi, da je ta že tako glasna, da postaja hrup.

Tokac: Normalno je, da se glasba spreminja v času in prostoru. Tehnološka revolucija je tudi močno vplivala na te spremembe, saj je glasba postala le še informacija, ne več umetnost. Mi pa vendarle želimo pritegniti pozornost, da nam vsaj nekdo prisluhne, kaj imamo povedati.

Sekulovič: V času, ko so globalni produkti dosegljivi iz dnevne sobe, je pač tako. Moja izkušnja s koncertov recimo Beyoncé in Robbieja Williamsa je porazna. Nekaj, kar bi lahko bilo glasbeno zanimivo in stalo samo po sebi, se je spremenilo v potujoči cirkus, ki ga prevažajo s sedemdesetimi velikanskimi vlačilci dodatne opreme, ki pomagajo vizualizirati glasbo in hkrati odvračajo pozornost od nje.