Nejc Kamplet: »Ni najpomembnejše, da zmagam«

»Nimam več treme. Na zadnjem tekmovanju v Rimu se je ta umaknila pozitivnemu adrenalinu in pravzaprav mi je vseeno, ali nastopim na klasičnem koncertu ali pred žirijo,«­ je povedal mariborski pianist­ Nejc Kamplet, ki se je pred kratkim vrnil z uspešnega nastopa v nemškem Ettlingenu in se pravkar odpravlja na pianistično tekmovanje v New York.

Letos je osvojil štiri nagrade na mednarodnih klavirskih tekmovanjih. Med osrednje dosežke sodita nedavni prvo in drugo mesto na prestižnih tekmovanjih v Nemčiji, in sicer Euregio v Geilenkirchnu, na katerem je prepričal žirijo z interpretacijami Chopina, Liszta,­ Haydna in Rahmaninova, ter na mednarodnem pianističnem tekmovanju v Ettlingenu. Kar zadeva slednjega, je Kamplet prvi slovenski pianist, ki se mu je sploh uspelo uvrstiti v finalni krog tekmovanja.

»Res sem vesel, to je tekmovanje, na katerem so v preteklosti zmagovali pianisti takšnega slovesa, kot sta Boris Giltburg ali Lang Lang,« je povedal Kamplet, ki trenutno študira na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu pri profesorici Zuzani ­Niederdorfer.

Številni zmagovalci pianističnih tekmovanj, ki so jih označili­ za briljantne, so imeli zgolj kratko profesionalno kariero. Verjetno­ ni druge možnosti za ­selekcioniranje?

Tekmovanja so po eni strani nujno zlo, vedno igrajo pomembno vlogo subjektivne ocene žirije, marsikdo tudi ne zmore težkega tempa, ki ga takšna tekmovanja zahtevajo, zato se številni umaknejo, nekateri se celo odrečejo glasbeni karieri. Zame ni najpomembnejše, da zmagam.

Štejejo predvsem številni stiki z drugimi pianisti ter izjemnimi profesorji in pedagogi, ki so člani žirij in jih je drugače veliko težje spoznati. Prav tako je pomemben del nagrade bodisi samostojen koncert oziroma recital ali nastop z orkestrom. Trenutno potekajo pogovori o mojem ­gostovanju na Kitajskem.

Zadnje desetletje se zdi prevlada azijskih pianistov skoraj popolna.

Res jih je zelo veliko, čeprav neredko zmagajo tudi Evropejci in Američani, v Ettlingenu je, denimo, zmagal Hrvat Ivan Krpan. Verjetno je vzrok tudi v tem, da so za azijskega pianista evropska tekmovanja najprestižnejša, medtem ko si redki evropski glasbeniki prizadevajo za uspeh v podobnih azijskih projektih. Še manj je zanimanja za azijsko klasično ali sodobno glasbeno literaturo, tukaj je prevlada Zahoda še vedno skoraj popolna.

Japonski, kitajski in južnokorejski­ pianisti so pripravljeni vaditi tudi deset ur na dan, pojavljajo se vedno novi teoretični modeli, ki vključujejo tudi psihološko in fizio­loško pripravo. Zelo kompleksni so, denimo, pristopi pedagoginje Sumiko Mikimote.

Več kot vaditi ni mogoče, pretiravanje ni priporočljivo, tudi univerzalen sistem, ki bi se mu morali vsi prilagoditi, se mi zdi vprašljiv. Vsak pianist ima svoje specifike, svoje afinitete, čustveni in psihološki profili se zelo razlikujejo, zato bi le stežka vsi delali z identičnih izhodišč.

Velik je tudi pritisk na mladega človeka, če mu pedagogi že na začetku postavijo zelo visoke cilje ali, denimo, določijo, da mora v desetih letih napredovati na določeno stopnjo kvalitete. Zame je še vedno najpomembnejše, da uživam v glasbi, če bi bil klavir le dril, bi verjetno hitro obupal.

Takšne zamisli marsikdo demantira, verjetno najradikalneje japonski pianist Nobujuki Cudži, ki je slep in še avtist, obenem pa svetovna pianistična zvezda.

Navaden smrtnik res težko razume njegove dosežke. Sam poznam dva slepa pianista, ki ju zelo občudujem, res pa je njuna interpretacija nekoliko drugačna, globlja, saj je to nujno za orientacijo na klavirskih tipkah, zgolj po občutku se težko ravnaš.

Sami ste kot vzor velikokrat ­navedli Daniela Barenboima.

Več pianistov mi je ljubih, res pa se mi zdijo Barenboimove interpretacije po eni strani logične, po drugi pa se lahko z njimi emocionalno identificiram. Nikogar pa nočem kopirati, ne bi mi bilo všeč, če mi kdo navrgel, da moja klavirska igra spominja na tega ali onega, odločitev je vedno tvoja in izvira iz lastnega občutja kompozicije.

Čeprav tudi druga skrajnost, namreč težnja po izrazito svojstvenem nastopu, ki se drastično odmika od skladateljeve zamisli, ni optimalna. Ivo Pogorelić je, denimo, nedvomno sijajen pianist, vendar mi je profesorica povedala svojo izkušnjo s koncerta v Pekingu, kjer je bilo že nekoliko mučno poslušati Chopinovo sonato, ki je trajala dvakrat dlje kot običajno.

Barenboim je med prvimi zavrnil nekdaj modne poskuse avtentične­ izvedbe, torej, da bi z vsemi sredstvi poskusili rekonstruirati dobo, v kateri je posamezno ­glasbeno delo nastalo.

Morda so nekateri takšni projekti upravičeni, da se določena izkušnja ohrani, kot splošna orientacija pa se mi ne zdi smiselna. Že samo poustvarjanje zgodovinskih razmer se zdi skoraj nemogoča naloga, pa tudi sicer se časi spreminjajo, komorni ton se zvišuje, klavirji so drugačni, drugačne so afinitete ljudi, ne nazadnje tudi njihove fizične lastnosti. Če ne bi bilo sprememb, bi stagnirali.

Ne glede na vse mlade talente­ pa na trenutnih lestvicah največjih­ pianistov – ki seveda niso nujno povsem objektivne – prevladujejo­ starejši, na vrhu so, denimo, Martha Argerich, Krystian­ Zimerman, Vladimir Aškenazi, Maurizio Pollini ..., tudi najmlajši, Jevgenij Kisin, je že v poznih srednjih letih.

Fenomen čudežnega otroka seveda ni nepomemben, veliko naštetih je bilo takšnih, brez talenta ni mogoče uspeti, res pa je dolgotrajna uspešna kariera sestavljena iz različnih komponent. Kot rečeno, je ena najpomembnejših lastnosti, da v svojem delu uživaš, drugače sploh ne moreš prenesti vseh naporov vrhunskega glasbenika. Čim manj se je treba tudi ozirati na to, kaj si o tebi mislijo drugi, tudi če se občasno podaš na sorodne poti – Barenboim se, denimo, zelo uspešno posveča dirigentskemu delu.

In skladanju. Se poskušate tudi v tem ali to za zdaj prepuščate očetu, ki je skladatelj?

Če bi se temu hotel resneje posvetiti, bi potreboval še leta študija kompozicije. Včasih le improviziram, zaigram kakšen jazz komad. Moj oče piše odlične skladbe.

Številne ste premierno izvedli sami ali z orkestrom. Ali piše z mislijo na vas ali mu morda kdaj tudi kaj sugerirate?

Včasih mu res namignem, kje bi si recimo zaželel kakšen virtuo­zni ali pa morda lirični vložek, vendar ponavadi prvič vidim skladbo, ko jo dobim na klavir.

Omenili ste jazz. Crossover je čedalje bolj popularen, številni klasični glasbeniki bodisi zaradi privlačnosti ali tudi zaradi denarja presedlajo v lahkotnejši žanr.

Te nevarnosti pri meni ni. Res sem dobil nekaj ponudb za igranje jazza, vendar sem jih zavrnil. Takšno glasbo zaigram le zase ali za osebni krog ljudi. Ostal bom zavezan klasični glasbi, ta mi povsem zadošča in me zadovoljuje, vedno bo tudi dovolj tovrstnega občinstva, tako da me nobena finančna ponudba ne bo premamila.

Vaš repertoar se praviloma konča v prvi polovici 20. stoletja. Novejše skladbe – če odštejemo tiste vašega očeta – izvajate le redko.

Res so mi bližje starejši avtorji, vendar se občasno lotim tudi sodobnih kompozicij. Te potrebujejo drugačen pristop, drugačen način vaje in interpretacije, še zlasti, ker mora pianist kljub navidezni kompleksnosti in zapleteni komunikativnosti vedno stremeti k temu, da jo čim bolj približa poslušalcu. Ampak to ni zgolj lastnost skladb, ki nastajajo danes, tudi Prokofjev, denimo, zveni zelo sodobno in potrebuje drugačno senzibilnost.

Verjetno tukaj odigra osrednjo­ vlogo pri svetovanju vaša ­profesorica?

Ona mi priporoči širši program, dokončen izbor je v mojih rokah. Ne vidim, recimo, smisla v tem, da se nekdo odloči naštudirati vse Beethovnove sonate, saj nikomur ne ležijo vse. Je pa pomen dobrega profesorja izjemen; včasih doma naštudiram določeno skladbo in sem prepričan, da jo suvereno obvladam v vseh niansah, dokler me Zuzana Niederdorfer ne popravi. In sem potem nekoliko razočaran.

Ne samo da imate izjemne pianistične dispozicije, zdi se, da tudi zelo uživate na odru, imate, skratka, tudi performerske kvalitete.

Mislim, da zunanji učinek, ki vključuje tudi nekaj ekstravagantnosti, da vzbudiš pozornost, ni odveč. Ko začutiš, recimo, določeno atmosfero v dvorani, tudi ni nič hudega, če kakšen ton zadržiš za trenutek dlje kot običajno. Vendar je treba ohraniti pravo mero, sicer te poslušalci hitro razkrinkajo kot nastopača.