Tiskane izdaje
Poljski skladatelj Krzysztof Penderecki (1933), ki ga uvrščajo med vodilne osebnosti evropske sodobne glasbe, bo nocoj v Cankarjevem domu predstavil Poljski rekviem, eno svojih najpomembnejših del, ki je posvečeno ljudem in dogodkom, ki so zaznamovali novejšo poljsko zgodovino.
Krzysztof Penderecki je bil v Ljubljani znan, še preden je prvič prišel k nam. Bilo je leta 1995, ko so v Cankarjevem domu pod njegovo taktirko izvedli njegov Pasijon po Luki. Od takrat je bil v Ljubljani že večkrat. Tokrat se predstavlja z enim od svojih najpomembnejših del, Poljskim rekviemom, ki je nastajal v dolgem obdobju dveh desetletij in pol, med leti 1980 in 1984, nato pa z dvema dodatkoma še leta 1993 in 2005.
Delo je posvečeno ljudem in dogodkom, herojem in žrtvam, ki so zaznamovali poljsko zgodovino. Lacrimosa je napisana v čast Lechu Wałęnsi, v osemdesetih letih voditelju poljskega sindikata Solidarnost, ki so ga takrat v uporu proti režimu podpirali številni poljski disidentski intelektualci in velik del Katoliške cerkve. Delo mu je leta 1980 naročila Solidarnost ob odkritju kipa v ladjedelnici Gdansk v spomin na vse, ki so bili ubiti v poljskih protivladnih protestih leta 1970.
Nato je leta 1981 nastal Agnus Dei, ki je posvečen spominu na kardinala Stefana Wyszyńskega. Recordare je napisal leta 1982 ob beatifikaciji minorita Maksimilijana Kolbeja, ki je umrl v koncentracijskem taborišču v Auschwitzu. Dies Irae je nastal v spomin na varšavsko vstajo leta 1944. Libera me, Domine je posvečen pokolu v Katinu, napisan pa je bil v času, ko je bilo, tako pojasnjuje Penderecki, »prepovedano celo omenjati Katin«. Celota te prve verzije Poljskega rekviema je bila prvič izvedena leta 1984 pod taktirko Mstislava Rostropoviča v izvedbi stuttgartskega radijskega simfoničnega orkestra.
Leta 1993 je delo razširil in dodal Sanctus ter novo celoto izvedel pod lastno taktirko na festivalu v Stockholmu. Leta 2005 je nastala še Ciaccona v spomin na papeža Janeza Pavla II. Ta zadnja dokončana verzija je bila prvič izvedena leta 2005 v Vroclavu, poljskemu nacionalnemu radijskemu simfoničnemu orkestru iz Katovic pa je dirigiral skladatelj sam.
Univerzalne teme človeštva
Poljski rekviem je posvečen poljski zgodovini, njenim prelomnim dogodkom in izjemnim osebnostim, kar pri Pendereckem ni redkost, saj je velik del njegovega opusa sestavljen iz naslovov, ki obravnavajo univerzalne teme človeštva, kot so vojna in mir, smrt, vstajenje, bolečina in upanje, pogosto v religioznem okviru (Davidovi psalmi, 1958, žalostinka Žrtvam Hirošime, 1961, Stabat Mater, 1963, Pasijon po Luki, 1966, Dies Irae, 1967, ki je znan tudi kot Auschwitz Oratorium, opera Paradise Lost, 1978).
»V moji glasbi lahko najdete vse, kar se je dogajalo v minulem stoletju: vojno, rusko okupacijo, Auschwitz, Hirošimo. Zelo pozoren sem na to, kaj se dogaja okoli mene,« je pojasnil v enem od intervjujev in dodal, da je odgovornost umetnika, da si zastavlja vprašanja, zakaj živimo, kam gremo in zakaj gremo v to smer in ne v katero drugo.
»Ni mi vseeno, kaj se dogaja po svetu, zato ne ustvarjam abstraktnih del, kar pomeni raziskovanje oziroma iskanje in skladanje zvokov v nekakšno abstraktno sliko, kar mi kritiki vse prevečkrat pripisujejo. Moja dela imajo konkretna sporočila, ki so seveda zelo različna.«
