Osemdesetletnica maestra, akademijskega profesorja Antona Nanuta, bo drevi okronana s slavnostnim in hkrati otvoritvenim koncertom nove sezone Simfoničnega orkestra RTV Slovenija. Slavljenec ga je vodil med letoma 1981 in 1998.
Za jubilejni koncert si je izbral Tretji klavirski koncert Sergeja Rahmaninova s solistom, primorskim rojakom Ivanom Skrtom, v drugem delu pa Šesto simfonijo, imenovano Patetična, Petra Iljiča Čajkovskega.
Nanut je iz Dubrovnika, kjer je vrsto let vodil tamkajšnji Mestni orkester Dubrovnik, pravočasno »pobegnil« v Ljubljano. Maestro Nanut je kot dirigent sodeloval kar z 98 violinisti, med njimi vsemi slovenskimi, tudi takimi, ki jih je sam dvignil na površje in jim pomagal na njihovi avtonomni glasbeno-koncertni poti.
Seznam imen je odprt, širok in širokogruden (nad dvajset solistov). Med tujimi so slavna imena, kot denimo David Ojstrah, Sergej Krilov, Uto Ughi, Stefan Milenković, Leonidas Kavakos, Saschko Gavrilov in Pierre Amoyal. Z njimi je preigral ogromen repertoar. Nekaj sto je še drugih solistov: violistov, violončelistov, kontrabasistov, pihalcev in trobilcev (98), harfistov, tolkalcev in kajpada pevcev (skupaj kar 190) ter pevskih zborov (34), s katerimi je Nanut sodeloval.
Podobno se je »dogajalo« s pianisti. Teh srečanj je bilo v Nanutovi karieri kar 170! Imena, kot so Bruno Leonardo Gelber, Barry Douglas, Aldo Ciccolini, Michel Béroff, Nikita Magaloff, Maria Tipo, Louis Lortie, Lazar Berman, Nelson Freire, Eliso Virsaladze, Svjatoslav Richter, Konstantin Bogino in Eugen Indjić, so obdajala Nanuta na odrih po svetu.
Ob njih so slovenski pianisti, cela plejada, več kot dvajset imen, »še vedno« v manjšini, kar pomeni, da se je Nanut zelo močno zasidral v aktualni večdesetletni glasbeni svet. Vsega tega iz Slovenije nismo niti vedeli, še manj videli, sam je raje imel svoj umetniški in ustvarjalni mir, saj se je zavedal, da se vsak koncert začenja znova in da se moraš vsakokrat izkazati, biti stoodstoten!
Med pianističnimi slovenskimi imeni na seznamu še ni nocojšnjega debitanta Ivana Skrta; Nanut mu daje priložnost, da se izkaže z najtežjim koncertom Sergeja Rahmaninova. Zaupanje na prvi pogled, na prve pianistove rezultate; bolj za naprej kot za nazaj.
To je bil vedno Nanutov odkriti življenjski moto; pomagati mladim talentom. Drugi pa želja, da bi sodobni skladatelji, še posebej slovenski, napisali čim več novih odličnih del. Vprašanje je, ali so jih (dovolj) za vse poustvarjalce, ki smo jih imeli zadnja desetletja in jih še imamo.
Zakaj ni bilo velikih idej, volje in predvsem moči, kot je v novelah Volja in moč opisoval Ivan Cankar? Kajti naš nocojšnji slavljenec ni imel samo volje, ampak tudi moč! In to je bistvo vsakršne umetniške poti, poleg glasbene nadarjenosti, muzikalnosti in profesionalnega znanja; volja, moč, samozavest, pogum in svoboda.