Tiskane izdaje
Razmerje med SF in njenim šefom dirigentom po umetniških rezultatih sodeč ni le jalovo, ampak prehaja v agonijo, ki se razgrinja pred javnostjo v dramaturgiji peklenskih koncentričnih krogov in dosega nepredstavljiva nižišča ravno ob tisti glasbi, ki je končni preizkus dirigentske simfonične integrete — kar sicer niso na primer Moja mati gos, Gounodova Simfonija v D-duru in Saint-Saënsova Orgelska, edina dela, ki mi pridejo na misel, ko se skušam na hitro spomniti, kaj je iz Villaumovih rok sploh prišlo dobrega oziroma vsaj čedno zlikanega.
Villaumova branja Mahlerja v skladateljevem jubilejnem dveletju je mogoče povzeti kot dirigentov simptom. Pa so se navzlic vsej svoji nezadostnosti izkazala spričo tokratnega programskega epiloga le za nedolžno in mehko predigro h kataklizmi, ki se je zgodila z izvedbo Pesmi o zemlji. Primer Villaume je dokončno prestopil glasbeno polje in postal javnozavodska zabloda (njen začetek je, bojim se, banalno zvedljiv na Cherchez la femme). V toliko je tudi simptom slovenskega prostora, predvsem pa akuten in aktualen problem, ki ga je treba rešiti.
Pod zavodovo politiko, ki smo jo na začetku sezone ob viharnovrhovni plaži imenovali kolonialistična in fevdalna, se tudi zdravi elementi in posamični napredni nameni zmeraj znova ne samo izničijo, ampak že kar porogljivo sfrknejo.
Tako na primer uvrstitev Carterjevih skladb v modri abonma, ki jo je dosegel Slowind, občinstvo pa sprejelo kot šok terapijo (kar je glede na dosedanje sporede navsezadanje razumljivo), žal ne pomeni prav nič, če ji sledi pokop repertoarne filharmonične kulture, in to ravno ob Mahlerjevi glasbi, iz katere izraščata glasbeno 20. stoletje in modernizem. Še slabše, SF se je celo dodatno diskreditirala. Če je morala žrtvovati Mahlerja praktičnemu kričečemu barbarizmu orkestra (skozi glasbeni stavek se je pod grobarskim blagoslovom šefa dirigenta dobesedno klatil) zato, da je pač utegnila predelati težavne Carterjeve Tri priložnosti za orkester, ki so bile vsaj tehnično dostojno odigrane, jo človek, tudi tisti, ki ga Carter vsekakor zanima, upravičeno osumi delovne nevajenosti in pošlje k rogaču kar z ničesar krivim Carterjem vred.
Za Pesem o zemlji sta bila angažirana pevca svetovnega ugleda, očitno zato, da je lahko bil izveden na njun izpovedni potencial drvarski atentat in da sta morala prenašati taktirno agresijo (tudi na pogled) odvratnega ravnanja z najsvetejšim, s subtanco, ki spravlja človeka in univerzum z njuno lastno bolečino in končno z večnim. Kljub takim razmeram sta solista nastopila dostojno in se skušala ponekod boriti proti villaumovski torturi. Sicer pa je bilo tenoristovo dejanje po končani nalogi, tj. odhod z odra pred finalnim stavkom, menda dovolj pomenljivo. Cenjena umetnika Bernarda Fink in Torsten Kerl, storjeno vama je bilo nekaj nezaslišanega, za kar mi je globoko žal, četudi Filharmonijino delovanje ni v nikakršni odgovornostni zvezi z mano.
Kaj preostane filhamonikom spričo brezčastnega, propadlega zakona z antimuzikalnim Villaumom? Premislek o novi zvezi in seveda čim hitrejša ločitev. Po potrebi tudi upor. Že Montaigne uči, da se gre na nasilje odzvati z drznostjo, ne pa s ponižnostjo. In kaj drugega, če ne nasilje, sta onemogočenje kakovostnih solistov in skrunitveni umor Mahlerjeve glasbe po krivdi šefa dirigenta tako imenovane osrednje nacionalne glasbene ustanove!
