Tiskane izdaje
Programska celota se zdi na prvi pogled nadrobljena in zaznamovana z zabrisovanjem (postmodernističnim izginjanjem?) glasbenih žanrov. Skoraj nesmiselno bi bilo na primer le po prelistavanju kataloga tvegati s spekulacijo o rdeči niti, skupni vsebinski poanti. In vendar je FM, petič pod umetniškim vodjem Richardom Tognettijem, s takšno zasnovo prepoznaven. Izkazuje se z veliko koncentracijo izvajalske in obiskovalske energije (docela v nasprotju s prestolničnim Festivalom). Prav ozračje entuziazma – vrenje pričakovanj in sprotnih izvedbenih priprav – je bržkone največja dragocenost mariborske prireditve.
Tukajšnji pogled se omejuje na dvodnevni izsek. Nedeljski Triptih je zbujal pozornost kot intenzivno zaporedje, pretkano z značilno glasbenoestetsko pestrostjo, a tudi z drobci cikličnega prenosa (Messiaen na dveh koncertih izmed treh) in opazno, čeprav nezakoličeno ciljno naravnanostjo, in sicer k transcendentalnemu. V Kazinski dvorani izvedeni francoski spored, z razponom med barokom in Messiaenom, sta oklepala Leclair (Sonata za dve violini v G-duru) in Ravel (Godalni kvartet v F-duru), z njima pa bleščeča interpretativna spontanost: v baročnoplesnem dvoglasnem spletanju med violinama Tognettija in Satu Vänskä, v vrvečih Ravelovih teksturah med čutnimi vzgibi priložnostnega kvarteta (violinista Tognetti in Helena Rathbone, violist Christopher Moore, čelist Timo-Veikko Valve). V jedru koncerta sta Valve in Rathbonova, oba iz dematerializiranega tonskega izvira, razpirala meditativni lok komplementarne stavčne dvojice iz Messiaenovega Kvarteta za konec časa. Na viških prebučni pianist Dénes Várjon ni najbolje presodil dvoranske akustične specifike, nenaklonjene akordskim blokom, prav tako pa kromatizirani zgoščenosti (Franckova Sonata v A-duru s Satu Vänskä).
Vse, kar nam je predal Várjon v cerkvi sv. Alojzija, izmenjaje ali v duu z Izabello Simon, je bilo prav nabito z zvočnim pomenom. Presenetljivo plodno je bilo druženje Messiaena z Lisztom (zadnji lahko postane zanimiv, če ne služi pianističnemu egu – torej umeščen v miselne glasbene kontekste), nenavadno pa tudi sožitje z akustičnimi in celo likovnoumetnostnimi danostmi prostora. Dvojnost med skoraj strah zbujajočim, perpetuiranim redom messiaenovskih modalno-ritmičnih skladov (Vizije amena) in med včasih že predimpresionističnimi valovi Lisztovih »upodobitev« iz Let popotovanja se je s pianistoma osmislila kot igra med mistično zazrtim ter hedonistično zapeljivim obrazom zvočne zamaknjenosti. Uvodoma je Thomas Demenga utripajoče odigral Bacha, v povsem drugačnem duhu, zračnem, polifonsko prežarčenem, melodično »skromnem« in ob dispozicijah glasbenikovega črevnostrunskega čela tudi karakter(istič)no nepopolnem. K takemu asketskemu izhodišču sta se vrnila tudi pianista, s Kurtágovo glasbo (iz Iger).
Na koncertu v stolnici smo doživeli sakralni kantatni deli, Vivaldijev (uglasbeni psalm) Nisi dominus in Pergolesijevo (uglasbeno sekvenco) Stabat Mater – ter skrbno izvedbo, ki se je sicer muzikalno kompromisno, večkrat preblizu stavčnemu avtomatizmu, uravnavala med koncertnim mojstrom festivalskega godalnega orkestra Janezom Podleskom, izkušenima uresničevalcema continua Domnom Marinčičem in Tomažem Sevškom ter pevkama Viktório Mester (prispevki njenega razmeroma zasičenega mezzosoprana niso bili izenačeni) in Bernardo Bobro, sopranistko dekliške sonornosti; najbolj sta se izkazali z željo po izraznem glasovnem dopolnjevanju v duetih.
Koncert Tognettijevega Avstralskega komornega orkestra je predstavil skladatelja Bretta Deana, med drugim s krstno
