Ocena koncertov z dirigentom Emmanuelom Villaumom

Kar se tiče Mahlerja: že dejstvo, da Villaumovega vsaj v tej sezoni ni več na vidiku, je olajšanje.

Objavljeno
28. september 2012 19.42
Posodobljeno
28. september 2012 21.00
Jure Dobovišek
Jure Dobovišek
Dirigente ponavadi dojemamo kot tolmače glasbenih resnic, pogosto pa pozabimo, da se v njih razkrivajo tudi interpreti. Emmanuel Villaume pri tem ni presenetil. Na prepričljivejši strani njegovega sezonskega začetka sta pristali Žebretova partitura (Prebujenje) in orkestracijska preslikava Musorgskega, to pot Funtkova. Nezavidljiva izvedbena usoda je ponovno doletela Mahlerja.

V polju sredinskosti se je znašel pogled na Mozarta, ki smo ga bili zaradi programske spremembe deležni v obeh abonmajih. Izbrani skladbi sta zveneli izredno čisto in rahlo. Takšna interpretacijska drža ob glasbi salzburškega genija prevečkrat ostane površinski estetski nadomestek muzikalne domišljije. Tudi tokrat se je globlje utemeljila le v solistovem vnosu, v Koncertu za klarinet in orkester v A-duru. Mladi Blaž Šparovec je pokazal profesionalno samozavest, z nastopom pa natančen in nežen prisluh tekstu, fraziranju, dinamiki, njenim tihim odbleskom. S klarinetistovo tonsko introvertiranostjo se je solistična vloga v Mozartovi skladbi pomaknila od poosebljenega koncertantnega glasu v bolj abstrakten naklon, skoraj v odmev petja in (v finalu) plesnega temperamenta. Orkester je s stanjšanostjo v celoti podprl solistov koncept.

Povsem se mi je izmaknil sad orkestrske budnosti v Simfoniji št. 29 v A-duru (modri abonma): Villaumova prosojna postavitev je »prikazala« vsakega izmed še tako bežnih sforzatov, polnovrednosti mladostniško sintetiziranega skladateljevega izraza pa na taki označevalsko enakomerni mreži ni ostalo niti za trohico. Namesto kipeče živosti – porcelanski Mozart.

V luči že izkušenega z Villaumom se ne zdi presenetljivo, da poustvaritvi, ki ju upodabljajoči nagib skladb vnaprej določa predvsem kot orkestrsko (samo)reprezentiranje, nista bili problematični. Oranžni večer se je navzel zvočne lepote (tudi solistično razpete) v Žebretovem prispevku k impresionizmu po slovensko, značilno liricistično razredčenem in v preopazni sekvenčni kvadraturi, ki je izvedba niti ni skušala preseči. V Slikah z razstave je bil orkester dovolj velikopotezno spodbujen h kontrastnosti zvočnih dražljajev. Čista glasbena vrednost Musorgskega sicer s prirejevalskim poseganjem prenika v razstavo orkestracij(e). Kljub temu gre prisluhniti Funtkovemu trudu, že zaradi zanimivih razlik med njim in Ravelovo orkestracijo, pa tudi zaradi podobnosti z njo.

Kar se tiče Mahlerja: že dejstvo, da Villaumovega vsaj v tej sezoni ni več na vidiku, je olajšanje. Tokratna izkušnja se je toliko »vzpela« nad prejšnje, kolikor je Četrta najkrajša med skladateljevimi simfonijami. V večinoma hlastni izvedbi brez kontrapunktske zvočne organiziranosti in odnosa do izraznih blokov se je izkazalo, da dirigent že tehnično ne obvlada goste Mahlerjeve fakture, zato ji tudi ni bil docela kos orkester. Z Aurélie Roussel se ni rešila zadrega SF ob zahtevnih solohornističnih nalogah. Kot izraz Mahlerjevega sveta naj bi bila Četrta simfonija predmet dirigentskega posluha za bit njenega stavka, za dramaturško stopnjevito nepretrganost. Če je vodja ne uzre, Mahler skorajda postane absurd; tudi konca Četrte ne odreši noben pevski trud. Sabina Cvilak sicer ni bila »medla«, toda ob dirigentski brezglavosti si ni izborila izraznega prostora. – Mahler: najbolj žalostna villaumovsko-filharmonična zgodba.