Ocena: Opera Aida

Kljub kičasti inscenaciji, ki bo razveselila ljubitelje pozlate, si je predstavo zaradi glasbene izvedbe vredno ogledati.

Objavljeno
14. januar 2014 21.53
Borut Smrekar
Borut Smrekar

Aida v koprodukciji SNG Maribor in Cankarjevega doma je od mariborske premiere pred dobrim mesecem dozorela in raven glasbene izvedbe je še zrasla. Dirigent Francesco Rosa je pripravil premišljeno, dobro naštudirano in konsistentno izvedbo. Zgledno je bilo tudi zvokovno ravnovesje med odrom in orkestrom, ki je v vsej predstavi le nekajkrat zanihalo. Dirigentu sicer bolj ležijo lirski kot monumentalni deli. Kljub temu smo vsaj v prvem dejanju lahko slišali nekaj zelo dobrih izvedbenih glasbenodramaturških izpeljav.

V solistični zasedbi so zamenjali najšibkejši člen, kar se je izkazalo kot spodbuda drugim solistom. Lilla Lee kot Aida je bila kljub občasni intonančni in barvni ranljivosti ter dinamični zamejenosti solidna. Guadalupe Barrientos kot Amneris tokrat ni naredila dobrega vtisa le z glasovno izdatnostjo, pač pa je vsebinsko in izrazno napolnila vlogo, kar se je odražalo tudi v njenem scenskem nastopu.

Gre za izjemno nadarjeno pevko, ki bo ob barvnem obvladovanju prehoda v spodnji register in s tem povezanega izenačenja vokalov lahko Amneris zavidljive kakovosti. Renzo Zulian kot Radames je pokazal profesionalno suverenost, ki lahko premaga še tako abotne režijske domislice (na primer petje »zloglasnega« konca Celeste Aida v ležečem položaju). Amonasro Davida Marcondesa je morda izrazno najbolj izdelana vloga, velja pa zanj in za Valetnina Pivovarova (Kralj) ter Luciana Montanara (Ramfis) že zapisano ob mariborski premieri.

Da v operi ni nepomembnih vlog, sta dokazala Andreja Zakonjšek kot svečenica in Martin Sušnik kot sel. Soliden je bil razmeroma maloštevilen zbor pod vodstvom Zsuzse Budavari Novak.

V uprizoritvenem delu predstave gre predvsem za problem zasnove. Ne poznam uspešne postavitve, ki bi gradila predvsem na zunanjih učinkih, ne pa na človeški drami, pretehtano prepleteni s spektakelskimi prizori. Če nam je režiser Pier Francesco Maestrini med drugimi »domislicami« že moral začiniti celo uverturo z arheološkim odkritjem evaporiranih trupel Aide in Radamesa v enem od položajev iz ljubezenskih priročnikov, bi nam vsaj na koncu predstave lahko prihranil nerodno nameščanje zaljubljencev v »izsušitveni« položaj.

Podobnih nerodnosti je bilo kar nekaj. Sodelovanje dramaturga, ki bi režiserju zastavljal logična vprašanja in bi ga bil režiser pripravljen poslušati, bi bilo vsekakor dobrodošlo. Odveč bi postala vprašanja, zakaj se protagonisti tudi brez pravega razloga tako radi valjajo po tleh, patetično vijejo roke itd. V operi je manj pogosto lahko več!

Tudi pri reševanju zadreg, ki izhajajo iz za veliki oder premajhnega števila statistov in zbora, se režiser ni znašel najbolje. K sreči je tokrat izrazno močnejši angažma solistov veliko režijskih zdrsov prikril bolje kot v Mariboru. Balet se je tokrat za nastop pripravil, vendar koreografija Edwarda Cluga predstavi ne da kaj več od »dolžnostnega« prispevka.

Scenografu Alfredu Troisiju gre priznati, da je našel za premajhen proračun produkcije in neprijazno akustiko v Mariboru dokaj domiselno rešitev z zmanjševanjem odra s predelnimi stenami in zapolnitvijo velikega dela odrske površine v ozadju. O kakem estetskem dosežku pa bi v zmešnjavi med hieroglifi in kamenodobnimi jamskimi poslikavami, pa skoraj kanibalskim čaščenjem lobanj, odmevov kapucinskih katakomb iz Palerma, projekcij pokrajine ob Nilu itd. težko govorili.

Kostumi, ki jih podpisuje Luca Dall'Alpi, so zbirni pregled opernih fundusov. Na odru tako najdemo elemente južnobalkanskih noš, frančiškane z okrašenimi škapulirji, pa ljudstvo, ki ga lahko Izmail popelje iz babilonskega suženjstva (opremljeno s palmovimi vejami je primerno tudi za Zveličarjev prihod v Jeruzalem), pa Montezumove spremljevalce s tetoviranimi hieroglifi in še kakega tatarskega vojščaka zraven ... Kaj takega se pri nas v dramskem gledališču ne more zgoditi. Tam k sreči še veljajo drugi uprizoritveni standardi.

Kljub kičasti inscenaciji, ki bo razveselila ljubitelje pozlate, si je predstavo zaradi glasbene izvedbe vredno ogledati!