Ocena samospeva Bernarde Fink: nepoenostavljena enostavnost

Berndardo Fink je najprej spoznal svet, šele zadnja leta pa ji namenjajo nekaj pozornosti tudi glasbeni organizatorji v njeni (pra)domovini. V Mariboru je mezzosopranistka tokrat nastopila prvič, in sicer s samospevom, izpovednim žanrom, ki v zavesti našega okolja ni ravno globinsko zasidran. In vendar na večeru v Unionski dvorani ni bilo ne duha ne sluha o kakšni odtujenosti občinstva. Pevka – s klavirskim partnerjem Anthonyjem Spirijem – in pesem sta bili sprejeti zbrano naklonjeno, kot stari znanki, s čimer se najbrž že dotaknemo bistvenega: njune docela neprenarejene prepletenosti. Če po čem, je Finkova kot pesemska interpretka prepoznavna po žlahtni domačni sugestiji, po navidezni enostavnosti, ki sicer nima nikakršne zveze s poenostavljanjem. Med pevskimi specialisti najdemo takšne, ki predajajo samospev z morda skrajnejšo doživljajsko usodnostjo ali na primer z ostrejšo intelektualno distanco, komajda pa kakšnega, ki bi z njim naravneje umetniško spregovoril.

Zlasti slovensko jedro večera se je iz take izvajalske dispozicije izluščilo kot pripoved, spontano rojena pred nami, zato sem se s kancem dodatnega veselja spomnil na ploščo z našim samospevom, ki bo Finkovi te dni izšla pri Harmonii Mundi, hkrati pa bil prepričan, da bi se moral čim prej uresničiti še pevkin ekskluzivno slovenski recital v Sloveniji. Utrnila se mi je tudi misel na svežino prvobitnosti, četudi smo poslušali naše reprezentančne primerke umetne in v poznoromantično izreko zagledane pesmi. Še nikoli nisem doživel tako intimistično osredotočenega Škerjanca, ki se je z interpretoma očistil svoje gestualne in zvočne privzdignjenosti: skozi glas, 
ki mu je tuje sleherno kovinsko zaostrovanje, skozi humano polnost oziroma mehkobo fraziranja, pa zadržano klavirsko razlago harmonskega stavka. Docela antologijski trenutek sta doživela tudi izbran Prelovec (Jesenska noč) in priljubljen Lajovic (Mesec v izbi, Kaj bi le gledal), da ne omenjam Pavčiča, čigar Ciciban cicifuj se je zgodil kot kakšen realističen nastop, prezrcaljen iz samega življenja v pesemsko otroško izbo in na prvi pogled pravzaprav presenetljivo vsajen med škerjančevsko jesensko razpoloženje in Lajovičev globok lirizem.

Ampak prav nežni svetlo-temni vsebinski kontrasti so polnili in stopnjevali recital, ki ga je mezzosopranistka začela s Schumannom, 
s prevladujočo pomladno jasnino skladateljevih izbranih pesmi (na Rückertova besedila) o človekovi potrebi po ljubezenski bližini in s svojim komornim instinktom za deklamacijsko povedno moč njihove spevnosti, sklenila pa z Mahlerjevima sklopoma. Izvedba Popotnikovih pesmi, ki vsebujejo tudi divje oznanilo trpljenja, je bila zame zanimiva kot soočenje s posegi k izraznosti, ki je za Finkovo bržkone mejna. Nekaj dramatičnih eksklamacij (kot na primer Nicht bei Tag, noch bei Nacht) je za hip skoraj prenapelo tkivo, ki se zdi kot kakšna posebna mešanica lanene in svilene preje. V dolgih subtilnih povedih Mahlerjevih pesmi Bernarda Fink tako predvsem ničesar ne »dela« (s kontrolo, registriranjem in podobnim), saj ji same ležijo 
v grlu s subtilnostjo, s kakršno nazadnje (Rückertove pesmi za sklep) sestrsko pogledajo 
v obraz refleksivni lepoti kake Bachove arije.