Odlični pevci, a Netrebkova seže čez vse

Najbolj pričakovana operna premiera letošnjega festivala, Puccinijeva La Bohème, je navdušila premierno občinstvo v veliki festivalski dvorani. Čeprav so bile medijske luči uprte v zvezdo, rusko sopranistko Ano Netrebko, so bili vsi pevci vrhunski.

Še zlasti je blestel poljski tenorist Piotr Beczala kot Rudolf. Odličen je bil tudi italijanski dirigent Daniele Gatti, ki je vodil Dunajske filharmonike, zbor dunajske Državne opere in salzburški festivalski otroški zbor. Medtem so se po Ljubljani pojavili plakati, ki naznanjajo ljubljanski koncert Ane Netrebko s Slovensko filharmonijo 30. oktobra ter opozarjajo na začetek spletne prodaje vstopnic že 6. avgusta.

La Bohème je, kot je za avstrijsko televizijo povedal 36-letni italijanski režiser Damiano Michieletto, zelo fragmentarna opera, za milanski dnevnik Il Corriere della Sera pa je dodal, da je Mimi (z Ano Netrebko) zelo krhka in da spominja na pokojno pevko Amy Winehouse, ki je umrla lani, pri sedemindvajsetih. No, ta primerjava Netrebkovi prav gotovo ni najbolj všeč, saj je sama polnokrvno živa, temperamentna, na odru pa je že od samega začetka znala zaigrati bolezen, bolečino in hkrati neskončno hrepenenje po življenju, ki se izteka, ne da bi okolica, komaj spoznani tovariši in takoj, na prvi pogled zaljubljeni Rudolf to dojeli. Spoznanje prihaja počasi, nekako v tretjem dejanju, v zanimivi postavitvi ob nočnem kiosku ali sendvičarni Les Gardes, ko se komajda še opoteka in za zabojčki s pivom posluša, kaj o njej pojeta Rudolf in Marcello.

La Bohème je opera mladostnega esprita, razigranosti, velikih načrtov različnih umetniških protagonistov, s skupnim ciljem, a neskončno težko potjo do njih. Mimi na koncu umre, pri čemer se zdi, kot da z njo umrejo tudi veliki upi preostalih bohemov. Pariz sicer deluje kot mesto radodarnosti, kar je skušal bolj kot Puccini prikazati scenograf predstave v zelo učinkovitem drugem dejanju, tu prikazano kot nekakšna pasaža velikega nakupovalnega središča z zemljevidom Pariza v ozadju s poudarkom na postajah metroja in z maketami ali miniaturnimi pariškimi hišami namesto sedežev v Caffè Momus. Vsi hitijo, otrokom Božiček prinese pakete in celo slavni Parpignol leti nad odrom kot kak Batman in otrokom spodaj spušča igrače. Ne manjkajo niti severni jeleni, rdeči palčki in godbeniki v rdečih oblačilih z belimi pikami (kostumografka Carla Teti). Morda je prizor vendarle prenatrpan, ker se zdi velikanski salzburški oder tu stisnjen. Prav tako pregost je prizor izzivalnega nastopa Musette z njenim pretesnim čeveljčkom ... Simpatičen pa je konec dejanja, ko solisti »namakajo« noge v orkestrsko jamo nad glavami glasbenikov.

Scenograf Paolo Fantin je pokazal drzno idejo nekakšnega punkovskega ambienta, bohemske pariške mansarde, ki jo kot zadnjo steno zamejuje ogromno okno, za njim pa je le še brv, po kateri je sploh možen dostop do stanovanja, in se vedno vidi, kdo prihaja. Ta scena je kar izviren dosežek in prestavlja 19. stoletje v 21. brez zadržkov in zmot.

Režiser Michieletto ni imel velikega dela, če pomislimo, da so bili pevci odlični in iznajdljivi že sami po sebi, polni energije in ponosa, da nastopajo v tej tako pričakovani predstavi, polni adrenalina. Daniele Gatti je z lahkoto obvladal celotno predstavo, v kateri so se poleg omenjenih Netrebkove in Beczale izkazali še Massimo Cavalletti (Marcello), Carlo Colombara (Colline) in Allessio Arduini (Schaunard) kot privlačni in temperamentni umetniki. Vrhunska je bila sopranistka Nino Machaide kot Musetta ... A na koncu predstave je največ ovacij požela Netrebkova.