Tiskane izdaje
Napad na Cerkev in njene »kapitalske« mahinacije nima nobene zveze z oratorijem kot glasbenim umetniškim delom. In tu je problem. Nana Forte je napisala slabo kompozicijo.
Dirigent Marko Letonja se je po vseh mednarodnih izkušnjah tokrat prelevil v bolj ali manj spretnega zborovskega dirigenta z nekaj tolkalci v prostoru za orkester, ki ga seveda ni bilo.
Oratorij brez orkestra?! Lahko, a to takoj pove, da Nana Forte ne zna inštrumentirati, ne zna pisati za orkester, ki bi šele s svojim zvokom kot celota in posameznimi sekcijami ter soli iz orkestra pokazal vso glasbeno dramaturgijo in predvsem invencijo, za razliko od agitke, burleske, groteske, pamfletizma, moralke v gledališkem smislu.
Njena glasba ni znala podpirati odrskega dogajanja, ker je zborovska linija v vseh segmentih preskromna, linearna, toga, deklamatorska, brez harmonije, ki je bila bolj značilna celo za cerkveno petje na koru na eni ter slovensko partizansko in delavsko »kramp-lopatarsko« pesem, za obdobje povojne obnove« na drugi strani; ko so vendarle nastale nekatere dobre kompozicije in so preživele svoj čas, medtem ko so premnoge utonile v pozabo.
Tako bo tudi z Igro o Antikristu, ki je zgolj trenutna provincialno privoščljiva epizoda. A priznajmo, da bi se dalo na »slovenske teme« napisati boljše oratorije in opere. Za to je treba naročil pri kompetentnih skladateljih večjega znanja in sposobnosti, kot jih je pokazala naša skladateljica. Pravzaprav smo bili v zadnjem času priča dvema precej amaterskima glasbenima dosežkoma; najprej muzikalu Cvetje v jeseni in sedaj še Zgodbi o Antikristu.
Pomanjkanje izvirnih glasbenih idej
Skladateljica ni znala dati nobenemu cerkvenemu dostojanstveniku njegovega glasbenega profila, razen da se je moral na deklamatorski ravni, bolj kot na ravni opernega petja, »zagovarjati« pred ljudskim, cestnim sodiščem.
Ta vokalna nebogljenost se je pokazala v odsotnosti glasbene identitete ljudi; iz njihove prisotnosti na odru ni bilo moč izluščiti ničesar, kar bi bilo glasbeno–vokalno zapomnljivo, kar bi pričalo o osebi s svojim jazom in karakterjem ter svojo podobo, predvsem pa s svojim dostojanstvom, dilemami, stiskami, občutkom krivde, odgovornosti ...
Tipičen in hkrati absurden prikaz smešenja je Anton Stres kot »bolnik«; ko pripelje na oder reševalno vozilo in bolničarja s testom ugotovita, da je zdrav in ga posledično zvalita z nosil, je treba namesto Stresa in spričo odrske prisotnosti Rdečega križa najti sicer nedočakano dramaturško »nadomestilo« ali nadaljevanje, ki pa glede na celoto deluje kot burleskni tujek.
Pomanjkanje izvirnih glasbenih idej je značilno od začetka do konca, saj zbor in substituti ter statisti ne morejo biti pretežni nosilci in izvajalci pravega glasbenega oratorija, prav tako ne nekaj tolkalcev. Orgle niso vedele, zakaj so tam; ne po svoji »cerkveni« funkciji, ne po dramatični, še najmanj pa po končni »razsvetljenski«.
Kakšen Brecht neki!
Če naj bi bil konec Igre o Antikristu mišljen kot vesoljno ugledanje Božje milosti, odpustka, prave vere brez materialne lakomnosti, seveda še prej kesanja cerkvenih krivcev, potem bi se moralo to izraziti predvsem v glasbi.
Namesto tega smo v predzadnjem (mislili smo sicer, da je že konec) prizoru z glavnimi protagonisti, postavljenimi na rampo, dočakali mučni dvo-, morda celo triminutni molk, tako da se je na koncu dirigent ozrl proti dvorani, češ, zakaj pa ne ploskate! Zakaj pa bi?! Oratorij je ostal brez glasbene apoteoze.
Sašo Čano kot kardinal Rode je s svojim bolj kot ne cmokastim basom kaj slaba vokalna prezenca za človeka jasne pridigarske, miselne in cerkveno-vodstvene retorične prezence. To bi bila vloga za izrazitega, svetlejšega in visokega baritonista večjih intelektualnih sposobnosti.
Anton Stres v interpretaciji neopernega pevca Tomaža Štularja se je nenehno »majal« in »grudil«; vokalno je ostajal nebogljen in kot osebnost brez ene misli, ki bi njegov očitno odločujoči lik oratorijsko in arijsko osmislil.
Manj pripomb bi imel na tenorista Branka Robinšaka kot zloglasnega cerkvenega ekonomista Mirka Krašovca, ne nazadnje je na oder v karamboliranem vozilu na mariborskem Slomškovem trgu prišel kot zadnji, tako da smo na to figuro že skoraj pozabili, in na tenorista Edvarda Straha kot teologa in zagovornika slovenske Cerkve Ivana Štuheca.
Aljoša Ternovšek je kot škof Anton Martin Slomšek s svojim – pogojno rečeno – petjem pokazal, da on ni iz tega sveta; arije so za sedanje nadškofe in kardinale, če bi jih seveda kdo znal napisati!
Prav tako je bila bolj slaba, vsaj glede na doslej dokazane in prikazane zborovsko-dirigentske dosežke Martina Batič s svojim Slovenskim komornim zborom, substituti in statisti. Zbor oratorija ni naštudiral na pamet, ampak je pel po notah in hkrati »igral«.
To nima nobene zveze z glasbenim gledališčem. Kakšen Brecht neki! Po tej mentaliteti bi v operi zboristi odslej morali peti po notah! Batičeva pa je še to ali iz tega slabega zborovskega materiala, ki ga je dobila v roke v obliki partiture, naredila bolj malo.
Zlepa se na kakem kulturnem dogodku ne zbere toliko predstavnikov gledališča, širše kulture ter predvsem bivšega državnega vodstva (Kučan, Türk ...) in cerkve (Stres, Štuhec ...). Na koncu so vsi odhajali domov »vidno potešeni«, a sam umetniški dogodek v resnici ni pokazal nič takega, nad čimer bi bili lahko navdušeni.
