»Sem strelec, najbolj filozofsko znamenje od vseh,« je na enem od koncertov povedal Jim Morrison. Zanj je to vsekakor veljalo, visok inteligenčni količnik pa je k temu zgolj prilival ogenj. Žal se premnogim (pre)brihtnim ljudem, ki s svojo bistrostjo in pronicljivostjo secirajo svet in odnose okoli njih ter se jim zato razkrivajo v boleče ostri umazani luči, zgodi, da jih preveč boli in poskušajo uiti na tak ali drugačen način. Jima je odneslo tisto, kar je večino glasbenikov v 60. in 70. letih − pijača in droge, zaradi česar je umrl že nekaj mesecev pred svojim 28. rojstnim dnevom. Sam, v kadi v Parizu. »Dihaj pod vodo vse do konca,« poje v današnji izbrani Doorsovski.
Lepa, klavirska, izdana na njihovem tretjem albumu Waiting for the Sun, ki je izšel natanko tri leta pred njegovo smrtjo, 3. julija 1971. V tem slogu pa še tole, ker Jim ni bil le pevec, pač pa tudi poet. Lepa, klavirska.
Naj vas odpelje, čeprav gre za nevesele vsebine. Vse najboljše tja nekam v brezmadežno zadetost!
Out here in the perimeter there are no stars
Out here we IS stoned
Immaculate.