Partibrejkers in večnost balkanskega rock'n'rolla

Zasedba bo zvečer nastopila v ljubljanskem Kinu Šiška.

Objavljeno
30. marec 2018 15.21
Zdenko Matoz
Zdenko Matoz

Redke so zasedbe v novonastalih državah Balkana, ki bi tako močno in mogočno tolkle rock'n'roll. Beograjski Partibrejkers so ena takih.

Glavni sestavini sta gromoglasen vokal Zorana Kostića Caneta in ostra kitara Nebojše Antonijevića Antona. To sta še edina ustanovna člana zasedbe, medtem ko se je ritemsekcija doslej nekajkrat zamenjala.

Kot nam je povedal pevec Cane, je teh 36 let delovanja že nekoliko vplivalo na njegov sluh. To pa je verjetno tudi posledica vsesplošnega dviganja jakosti na koncertih. »Občinstvo ni pripravljeno na dobre frekvence, temveč zahtevajo čedalje glasnejšo glasbo, da bi vsaj nekaj slišali. Ne verjamejo, če jim nekdo kaj pove z lepim tonom. Glasba pa lahko deluje tudi oživljajoče in mladostno. To te tudi drži dejavnega vsa ta leta.«

Mladci imajo vse, nimajo pa bistva

Vprašali smo ga tudi, kako se počuti na današnji glasbeni sceni, ki postaja vse bolj digitalna in sterilna. »Glede na to, da se ne obremenjujem s preteklostjo, bo mogoče zvenelo nekoliko prepotentno. Glede digitalizacije sveta, še posebej pa glasbe, obstaja neka bistvena težava, in sicer da mladci nimajo pesmi. Imajo vse, nimajo pa bistva, nimajo česa povedati.

K temu je dosti pripomogel ta novi svetovni red, kjer tudi besede niso več le besede, ki sporočajo, temveč so besede izgubile smisel. Prav tako tudi črke, saj se vračajo neki znaki. To so te kriptobesede, ki so le tehnologije brez duha,« je poudaril. Čeprav se družba vse bolj atomizira, obstajajo posamezniki, ki se še vedno radi družijo, še posebej na koncertih.

»Ko vidimo na koncertu občinstvo, ustvarimo z njim nekakšen čustven krog, energijsko celoto. Naredimo nekaj, kar dela po navodilih možganov, duše in srca. Takrat se posamezniki počutijo lepo, se počutijo kot ljudje, kar si zapomnijo za dolgo časa.«

Izjeme se poreže, nadpovprečneže se polika

Zasedba Partibrejkers je bila od samega začetka močen del beograjske glasbene scene, ki je še vedno živa, pravi Cane. »V Beogradu je veliko zelo dobrih skupin. Pri tem pa se sprašujemo, kakšno zgodbo prinašajo, kakšna so njihova stališča. Politična korektnost, ki so jo vsilili vsem, še posebej pa umetnikom, je dejansko pritisk, da bi posameznik povedal čim manj ali še raje nič. Izjeme se poreže, nadpovprečneže se polika in vse postane dolgočasna ravnina, pusta istost. Kot da se ne smeš zameriti komu, če si tam, ker si živ.«

Pravi, da je še vedno smiselno izdajati albume tudi v fizični obliki, kajti tudi knjige na papirju se še vedno berejo. Nobena digitalnost ne premore globine resnične stvari, saj premore preveč površnosti in je v večini primerov zgolj kulisa, je še dodal pevec Partibrejkersov. »Skrivnost je v analognem. Človek je analogen.«

Zasedbo Partibrejkers je vedno zaznamovala tudi močna refleksija na politične dogodke v družbi, v nasprotju z današnjo glasbo, ki postaja vse bolj generična, vse manj provokativna. Sami so proizvedli celo vrsto izstopajočih pesmi, ki so postale izraz nekaj generacij občinstva, od 1000 godina, do Hoću da znam, Kreni prema meni, Ulični hodač, Stoj, Džoni, Mesečeva kći, Zemljotres, Najbolje se putuje, Ono što pokušavam, Hipnotisana gomila in mnoge druge.

Odigrali so izjemno število koncertov, vključno z zgodovinskim mejnikom, povojnima povratniškima koncertoma v Novem Sadu in na beograjskem Tašmajdanu, ter enim zanje najpomembnejših trenutkov njihove kariere, nastopom s Chuckom Berryjem v Zagrebu. Zasedba je zaprisežena bluesu, ostremu rock'n'rollu ter družbeni angažiranosti, kar vedno radi predstavijo na svojih eksplozivnih koncertih.