Tiskane izdaje
Med komornimi koncerti je veliko zanimanje vzbudil po kar precej letih vnovični nastop slavnega dunajskega pianista, profesorja in koncertanta Paula Badure - Skode, tokrat v družbi ali v klavirskem duu z beloruskim pianistom Rostislavom Krimerjem v polni Viteški dvorani Križank.
Nekaj nastopov na klavirju v Viteški dvorani je pokazalo premočan akustični prostor s klavirjem (tokrat klavirjema) na dvignjenem in votlem odru, kar pomeni velik odmev in močan zvok, k čemur svoje prispeva še uporaba pedala, tako da vse zveni preostro, pretrdo in premalo rafinirano.
To je generalna pripomba. Zvočni vrtis v Križevniški cerkvi je bil v tem smislu boljši. Seveda pa bi bila idealna Slovenska filharmonija, ko bi festivalsko občinstvo pokazalo toliko interesa, da bi jo napolnilo, a se žal to v prvi polovici avgusta nikoli ne zgodi!
Paul Badura - Skoda je po koncertu sicer pohvalil kvaliteto obeh steinwayev na odru; sam je prekontroliral številki, vgravirani v inštrumenta, kar odlični pianisti seveda hitro prepoznajo kot (možno) kvaliteto.
Sicer pa sam meni, da so zdaj za tak program, kot ga on izvaja, najboljši klavirji iz Bösendorfove izdelovalnice oziroma tovarne in postajajo ponovno (zlasti oni veliki z osmimi oktavami) zelo popularni, avstrijski pianisti pa se nekako čutijo dolžne, da tako bogato tradicijo, kot jo imajo sami, s svojim igranjem na teh inštrumentih še nadgradijo. Tu lokalpatriotizem ni potreben!
Paul Badura - Skoda je glasbenik madžarskega (mati) in češkega (oče) porekla, a se ima bolj ali manj za avstrijskega glasbenika. S svetovnim pedigrejem, dodajamo. Igral je z vsemi največjimi dirigenti, kot so bili pred pol stoletja in več Furtwängler, Böhm, Karajan ...
V klavirskem duu je največ igral in snemal z avstrijskim pianistom Jürgom Demusom, potem pa večinoma sam, dokler se ni spet lotil klavirskega dua, nazadnje s sedanjim partnerjem, pianstom Rostislavom Krimerjem, prejemnimkom cele vrste mednarodnih nagrad.
Za svoj ljubljanski recital sta si izbrala Mozarta in Schuberta, torej dva pianistična genija, a vsak s svojim temperamentom in izrazom. Mozart je bil manj velikopotezen že s svojim Andante z variacijami v G-duru za klavir štiriročno KV 501, kjer gre bolj za poizkus kot močnejše koncertantno delo.
Mozartova Sonata za dva klavirja KV 448 vzpostavlja subtilni dialog med dvema samostojnima solistoma; tu smo prisluhnili igrivosti, celo rahli izzivalnosti in seveda markantni osebnosti krepko čez osemdesetletnega Badure - Skode, kako vabi veliko mlajšega glasbenika v vodeči igrivi dialog, prevzame pobudo in spet popusti, kot da bi se hotel malo poigrati.
Bolj vprašljiva je Mozartova Fantazija za mehanične orgle v f-molu za dva klavirja (ne klavir štiriročno, kot je pisalo v programu) v priredbi samega Paula Badure - Skode. Fantazija ima pravzaprav značaj žalne glasbe, a je pri Mozartu vedno tako, da se v vsaki žalosti skriva optimistična nota, ker je bila zanj žalost nekaj najbolj dolgočasnega (in nepotrebnega).
Franz Schubert v drugem delu koncerta je bil najprej zastopan z Rondojem v A-duru za klavir štiriročno op. posth. 107 D 951 (Grand Rondo) in zatem še s Fantazijo za klavir štiriročno v f-molu op. posth. 103 D 940. Obema skladbama se pozna, da sta nastali v zadnjem letu skladateljevega (mladega ali kratkega) življenja.
Mozart se smrti morda ni toliko zavedal kot Schubert, ki je bil vendarle več časa in močneje bolan, je bolj trpel, če se sme tako reči, kajti oba sta umrla v bolečinah in še polna ustvarjanih moči in načrtov.
Schubert je v svojem pianizmu bolj epski, dramatičen in bolj izhaja iz človeškega glasu; njegove teme bolj pojejo, kar sta prikazala oba pianista. Med Mozartom in Schubertom je sprememba epohe; od klasicizma k romantiki, ko se je neverjetno razvil sam klavir kot solistični inštrument in dosegel vrh s Chopinom, Schumannom in Lisztom!
Njun večer pa se je končal s presenečenjem; izvedbo Rondoja izpred kakimi trideset let v Ameriki odkrite Sonate komaj desetletnega Mozarta. Paul Badura - Skoda je z odra, ko je napovedal dodatek, opozoril na Mozartov otroški optimizem, v primerjavi z njegovo bolj temno ali žalostno glasbo, kot smo jo poslušali v prvem delu koncerta.
Velika pianistična skladatelja, kot sta bila tako Mozart kot Schubert, vedno zahtevata najboljše interprete. Tokrat smo uživali v duu, ki morda na vseh mestih ni bil perfekten, a je nudil obilo pianističnega užitka, ker smo začutili tako rekoč zgodovinsko osebnost avstrijskega profesorja v sožitju s pianističnim podmladkom že izpričanih mednarodnih kvalitet.
