Peder Karlsson, skladatelj, ki ga je pritegnila strast našega zbora

Ko je menedžer skupine Boštjan Usenik z njim navezal stik, potem ko so se po desetletju skupnega dela razšli z umetniškim vodjem Tomažem Kozlevčarjem, je Pedra Karlssona najprej zanimalo, zakaj neki ga potrebujejo, saj so že ustvarili nekaj izjemnega. Ne nazadnje, ni pomembno, dodaja, kajti verjame, da zbor lahko še napreduje, in poskušal bo z njim nadaljevati in popraviti nekatere pomanjkljivosti. Pomembno je, da ga je poslani zvočni zapis njihove glasbe prepričal nemudoma. »Zadostuje pet sekund, da se zgodi, ali pa se ne zgodi,« je odločen glasbenik, do nedavnega član legendarne švedske vokalne skupine The Real Group. In ne pozabi dodati, da ga je še posebno pritegnila strast, ki se ji predaja ta slovenska džezovska skupina, izjemna zaradi velikega števila članov.

Mešani zbori, ki bi gojili zahtevne džezovske zvrsti, so redki, v tem delu sveta sploh. Še posebno nenavadna pa je številčnost Perpetuum Jazzila. Gotovo ste že premišljevali, na kateri točki začeti delo z zborom?

Izhajam iz tega, da pevci na odru potrebujejo mnogo samozaupanja, samozavesti. Nisem te vrste vodja, ki bi rekel, od vas želim to in to, ampak sem vodja, ki želi v človeku najti tisto, kar v sebi nosi dobrega.

Najprej pa sem pomislil, da je treba nekaj narediti z njihovim načinom razporejanja po odru. Njihova namestitev je preveč statična. Vnesel bi variacije. Vendar ne govorim o koreografiji. Večina ima do zborov­skega petja neki odnos, kajti v dvorani bo vedno dovolj poslušalcev, ki pojejo ali so nekoč peli v zboru. Moj sedemnajstletni sin, ki ima zelo rad Slovenijo in je bil prvič tu pred štirimi leti s fantovskim zborom, mi je povedal, da je Slovenija dežela zborov. Imate zelo veliko klasičnih pevskih skupin.

Kot sem slišala, je tako tudi na Švedskem.

Res je, imamo približno petsto tisoč zborov. Slovenijo sem dojel precej podobno Švedski.
Veste, človeški glas je nekaj fantastičnega, ko je treba nekaj izraziti. Vsi razumemo človekov glas, vendar gre v zboru za sodelovanje. Vsak bo razumel, da tega sodelovanja ni lahko vzpostaviti. In jaz nočem na oder postaviti nečesa varnega, kajti varna predstava je dolgočasna. Tu vidim izziv za publiko.

Kaj pa vaš osebni izziv?

Največji izziv je takrat, ko daš pesem solistu, kajti ta jo bo vsakič zapel drugače: z drugačnim glasom, drugačna bo lokacija in vedno druga publika. In vse to se preplete v nekem izvirnem izrazu. Poznam trike, kako pripraviti na primer soprane, da bodo poslušali, se osredotočili na osebo, ki ima vodilno vlogo med soprani. In kako vloge menjati …

Moja predstava se malo razlikuje od tradicionalne predstave običajnega dirigenta. Ne morem namreč nenehno dirigirati. Moram tudi peti.

Domnevam, da boste pisali tudi aranžmaje?

Bom. Sem aranžer in študiral sem kompozicijo. Pravzaprav nameravam enega svojih študentov pritegniti k pisanju priredb. Najprej bomo naredili plansko skico o tem, kako bi lahko skladbe aranžirali. To bom kot zamisel predstavil ansamblu. Od njih potem pričakujem povratno informacijo. Pri aranžiranju za tako skupino ne moreš začeti kar z notami. Predlog morajo najprej razumeti pevci, šele potem lahko začnemo komunikacijo. Kar jim bom dal, bo moja umetniška interpretacija tega, kar bodo želeli. V tem vidim njihovo integriteto.

Kje je meja med ljubiteljstvom in profesionalizmom? Mogoče zbor nehote prerašča meje prvega. Želijo si vedno novih koncertov, veliko snemajo, se pripravljajo na turneje. To že lahko pomeni polno zaposlitev.

To bomo uravnavali s primernimi aranžmaji. Namesto zelo težkih in kompliciranih bomo izbrali lažje, ki se jih da hitreje naučiti. Pevcev nočem postaviti pred premočan izziv.

Hočete reči, da ne želite od njih zahtevati preveč?

Točno. Imajo tudi svoje življenje. To ni njihov poklic, kar je vsekakor treba upoštevati. V dvajsetih letih sem se naučil, kako pripraviti ansambel na koncert v dveh dneh.

Pomembno vlogo bo morala odigrati vaša asistentka, tudi altistka in solistka ansambla Sandra Feketija, saj tak zbor potrebuje nenehno vodstvo. Vi pa boste v Ljubljano prihajali enkrat na mesec.

Vsak teden imajo dve vaji. S Sandro se bova morala veliko dogovarjati in načrtovati. Naslednjič bom tu v marcu, in to pet dni. Imeli bomo intenziven konec tedna, nato koncert. A do poletja, sem prepričan, se bomo že zelo dobro poznali.

Sklenili ste kariero v The Real Group in takoj nato prejeli povabilo v Perpetuum Jazzile. Kakšno naključje!

Nehal sem peti, ker sem želel več časa nameniti družini in ker želim učiti mlado generacijo. The Real Group so profesionalci. V dvajsetih letih smo imeli dva tisoč koncertov po vsem svetu. To je bila dobra služba in odločitev ni bila lahka. Ko sem začel peti v tej skupini, sem bil star dvajset let in sem obiskoval konservatorij. Zdaj imam priložnost pokazati in preizkusiti vse, kar sem se naučil.