Tiskane izdaje
Po lanski vokalni ekstravaganci, ko je v dveh večerih z avdio-vizualnim spektaklom v ljubljanskih v Stožicah skupina pripravila povzetek in presežek svojega dotedanjega dela, je bilo odločilno vprašanje, kam naprej.
In Perpetuum Jazzile so se odločili, da se vrnejo v Gallusovo dvorano Cankarjevega doma, ki jo vsako leto tradicionalno napolnijo tri večere zapored, saj je to akustično najbolj prijazna velika koncertna dvorana pri nas.
Med obema vokalnima ekstravagancama se je zgodilo kar nekaj sprememb, in sicer se je število pevcev in pevk nekoliko zmanjšalo, tedanji umetniški vodja Šved Peder Karlsson, ki je na tem mestu zamenjal Tomaža Kozlevčarja, je v tem času postal mentor, umetniško vodenje skupine pa so razdelili med štiri člane (Samo Vovk, Andraž Slakan, Luka in Valentina Černe).
Zasedba je sprejela novih pet pevcev in pevk, prav tako pa je tudi doslej največ pevcev in pevk prišlo do svojih solističnih točk. V celoti gledano je zbor Perpetuum Jazzile postal velika organizacija, ki v celoti sama ureja svojo kariero in umetniško usmeritev.
Ta se je od slovesa Tomaža Kozlevčarja, ki je usodno sodeloval pri transformaciji pred 30 leti nastalega študentskega akademskega jazzovskega zbora Gaudemus v sodobno a capella vokalno skupino, začela še bolj spreminjati.
Od začetne morebiti pretirane domačijskosti, zagledane v preteklost, predvsem v zlata leta slovenske popevke, se je s Karlssonom ta vokalna skupina še bolj obrnila navzven, repertoar so naredili bolj globalen in aktualen ter vse bolj sprejemljiv za občinstvo zunaj meja Slovenije. Večja moč vpliva članov na program in umetniško usmeritev je naredila vokalno skupino Perpetuum Jazzile še bolj sproščeno in zadovoljno v petju.
To se je poznalo tudi na sinočnjem razigranem koncertu, kjer so v precejšnji meri, vendar z drugačnimi poudarki, ponovili repertoar, ki so ga imeli lani na predstavi The Show v Stožicah (Vocal Ecstasy, Blame It On The Boogie, Jump, Jump For My Love, Abba venček, Africa, Jovano Jovanke, Stand By Your Man, Titanium, Get Lucky, Umirem 100 puta dnevno, Gøta), dodali nekaj pesmi iz prejšnjih let in štirih nove.
V celoti je bil koncert zapakiran kot radijska oddaja z glasbenimi željami, kar je izpadlo precej simpatično. Taki so bili tudi povezovalni vložki med skladbami, kjer je bila voditeljica oddaje Ana Praznik.
Seveda ni šlo brez sodelovanja občinstva, ne le s ploskanjem, temveč tudi z dežnikanjem, ko so štirje predstavniki občinstva z zapiranjem in odpiranjem dežnikov, uglaševali in vključevali posamezen dele skupine, medtem ko je ta pela Avsenikov venček.
Prav tako pa je kar šest predstavnikov občinstva, med njimi se je znašel tudi Bora Đorđević iz skupine Riblja Čorba, v skladbi Rosanna, priredbi pesmi Toto, prispevalo svoje vokalne zmogljivosti. Celotno občinstvo pa je imelo svoj pevski vložek tudi v pesmi Footlose iz istoimenskega filma, ki je bila ena od štirih letošnjih novosti.
Druge izredne priredbe so bile še Both Sides Now (Joni Mitchell) ter domača sodobna popevka Srajca (Papir) in v dodatku kot zaključek koncerta belokranjska ljudska pesem Pastirče, ki so jo priredili po Magnificovi različici.
Zanimanje za Perpetuum Jazzile je opaziti tudi med tujci, veliko jih je bilo sinoči v Cankarjevem domu. Sicer pa bo skupina v bližji prihodnosti imela nastope po Italiji, na Madžarskem, Makedoniji, ponovno pa odhajajo na turnejo po Nemčiji in Belgiji.
