Tiskane izdaje
Ljubljanski Kino Šiška se je tokrat napolnil s starimi alternativci, ki so svojčas v osemdesetih letih širili prostore svobode v socializmu, in današnjo mladino, ki jo duši svoboda kapitalizma. Prvim je domač termin - totalna revolucija, drugim pa - totalna razprodaja.
In ravno to nekako najbolje uokrivja nekaj več kot tridesetletno kariero nekdanjega mladinca iz Kodeljevega, ki je skupaj s prijatelji iz Pankrtov in drugimi sorodnimi dušami načenjal ideološko monolitnost Partije na eni strani in kasneje Cerkve na drugi. Zvest sebi in svobodi izražanja v rock'n'rollu je sinoči v ljubljanskem Kinu Šiška na kar dve ure in pol dolgem koncertu ob promociji novega albuma Za spremebo pokazal, da še zdavnaj ni za staro šaro. Nov album je nekako bolj energičen od prejšnjega Hudičev sod in je bil tudi tako predstavljen - z energičnim koncertom.
Peter Lovšin in njegovi mladi Španski borci so koncert začeli z udarnima skladbama Še en krog in Za spremembo. V nadaljevnaju pa so prepletli nove pesmi Sreča in mir, Ljubav na granici, ki jo je posvetil nedavno preminulemu punk soborcu pevcu Tusti iz puljske punk skupine KUD Idijoti, Popoln tujc in Nisem proti, z obilico uspešnic iz njegove samostojne kariere.
Prav tako pa seveda ni šlo brez šopka pesmi skupine Pankrti, ki še vedno zvenijo srhljivo aktualno, še posebej Totalna revolucija, v kateri ima Janez, kurbin sin, težave s samopodobo.
Lovšin nikoli ni bil kak poseben pevski virtuoz, vendar je njegov glas idealno ustrezal grobosti predvsem zgodnjih punkovskih del. Tudi na koncertu v Kinu Šiška je demonstriral svoje fušanje, ki je nasprotje bel cantu in se imenuje no bel canto.
Peter Lovšin je bil že v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja za spremembe, v času, ko so številni sedanjo nosilci osamosvojitvenih medalj bili še partijski verniki. Prav tako pa je Peter Lovšin za spremebe tudi sedaj, ko nas dežurni apokaliptiki prepričujejo v skupni izvirni greh, ki ga sicer nismo storili, vseeno pa se moramo zanj pokesati in plačati. Spremebe na bolje pa je treba začeti pri sebi sporoča legendarni punker in rocker, ki se s svojo legendarnostjo dobro sooča. Biti živa legenda je skrajno nehvaležno, kajti spremebe so več kot očitne, vendar jim Lovšin dobro kljubuje. Da je v močni koncertni kondiciji je dokazal tako z dolgim koncertom kakor tudi z demonstracijo delanja sklec ob koncu koncerta. Dodatka ni bilo in ga tudi ni bilo treba. Peter Lovšin je človek in glasbenik, ki še vedno zlahka teče še en krog.
