Tiskane izdaje
Ana Duša je tudi ena od zaslužnih za dve novi zgoščenki s pripovedmi za odrasle, ki ju je izdalo društvo za razvoj in promocijo sodobnega odrskega pripovedovanja Pripovedovalski Variete. Prva nosi isti naslov kot društvo, druga pa Tri zdrave Marije in en oče naš.
Pripovedovanje je verjetno ena prvih kulturnih praks, morda že pri neandertalcih.
Verjetno res, pri čemer je pripovedovanje pojem, ki ga lahko razumemo zelo široko in zadeva marsikaj, od gostilniških pogovorov naprej.
Vi pripovedovanje pojmujete v povezavi z nastopom, z neko obliko performativnosti.
Absolutno. To, kar počnemo, se razlikuje od tistega, čemur pravimo tradicionalno pripovedovanje, pod katerim si predstavljamo, kako so pred sto leti pozimi sedeli pri skupinskih hišnih opravilih, član omizja pa je pripovedoval zgodbe. Bistvena razlika med tradicionalnim pripovedovanjem in sodobnim odrskim pripovedovanjem, ki ga prirejamo, je to, da smo današnji pripovedovalci verjetno bolj podobni izvajalcem, kot so igralci in pevci. Program oblikujemo že prej, ga pripravimo in stopimo na oder pred občinstvo. Mislim, da instanca odra ustvari bistveno razliko med tradicionalnim in sodobnim pripovedništvom.
Si v času različnih elektronskih igrač, ki okupirajo naš čas in pozornost, ljudje vzamejo čas in pridejo poslušat pripovedovalce oziroma igrajo vlogo pripovedovalcev?
Poudarila bi, da to počnejo vse bolj pogosto. Odrsko pripovedovanje je v zadnjih letih poraslo. Pripovedovalski dogodki so praviloma zelo ali celo odlično obiskani. Ko se pogovarjam z občinstvom, pravijo, da je neki poseben čar v tem, da ne gre za nič eksplicitno spektakularnega. Ljudi navadno pritegne, da lahko beseda, povedana zgodba, ponudi posamezniku neskončno več možnosti za interpretacijo kot recimo film.
Podoben vtis se pogosto porodi ob gledanju filma, narejenega po knjigi, ki si jo pred tem prebral. Običajno je človek ob njem razočaran. Pripovedovana zgodba nudi boljšo osnovo za interpretacijo.
Vsak pripovedovano zgodbo doživlja po svoje.
Natančno tako. Pomembna je tudi umirjenost, ki pride s pripovedovanjem, in to, da si pripovedovalec vedno oblikuje zgodbo glede na to, kakšno občinstvo ima pred sabo. Če isto zgodbo pripoveduje dijakom ali ljudem v domu starejših občanov, bo ta zvenela precej drugače, ker se vsako občinstvo drugače odzove na povedano. Vsako občinstvo zanimajo druge stvari v zgodbi.
Ta moment je podoben tradicionalnemu pripovedovanju, saj je to skupinski akt pripovedovalca in poslušalcev.
So kakšne povezave med stand up komedijo in sodobnim pripovedovanjem?
Boštjan Napotnik je na predavanju v okviru pripovedovalske šole, ki jo pripravljava s Špelo Frlic, dejal, da so pripovedovanje in ljudske zgodbe potuha za lene stand up izvajalce, ker si jim ni treba izmisliti svojih zgodb. Razlika med obema zvrstema je mogoče tudi v tem, da je pri stand up komediji nastopajoči veliko bolj oster, kritičen, in, kar je seveda bistveno, mora imeti tudi smisel za humor, kar ni nujna sestavina pripovedovanja.
Poleg tega standuperji navadno izhajajo bolj iz sebe, pri pripovedovanju pa pripovedovalec najde ljudsko zgodbo, ki jo sicer res avtorsko predela, a kljub temu ostaja zvest nečemu, kar je obstajalo že prej.
Sta pa to v resnici precej sorodni formi. Pripovedovalci smo na pripovedovalski večer že povabili Boštjana Gorenca - Pižamo, predvsem zato, da bi videli, kako to počnejo stand up komiki. Tudi raperje smo že povabili, ker smo sorodnost s pripovedovalsko prakso zaznali tudi v tej glasbeni zvrsti.
Kakšno občinstvo prihaja na vaše večere?
Obstaja neko napačno prepričanje, da je pripovedovanje namenjeno predvsem mlajšemu občinstvu. Naših večerov se udeležujejo bolj ali manj starejši ljudje, stari med dvajset in petdeset let. Zasluge za priljubljenost pripovedovanja med občinstvom ima tudi pripovedovalski festival, ki poteka že petnajst let. Takrat so načrtno začeli delati večere za odrasle.
Nekaj sorodnega pripravlja tudi kolektiv Za 2 groša fantazije pri Radiu Študent, od koder nas prihaja večina, ki sodelujemo pri Pripovedovalskem Varieteju. Ta dva pomembna utiralca poti sta promovirala sodobno pripovedovanje kot nekaj, kar nima nič z literaturo za otroke.
Zanimivo se zdi, da več občinstva pritegnemo v urbanih središčih kot na vaseh.
Kar niti ni logično.
Ni logično, če ne vidimo razlike med tradicionalnim in sodobnim pripovedovanjem. Če sodobno pripovedovanje opredelimo kot novo odrsko obliko nastopanja, je ta fenomen morda kar razumljiv.
Kako se na vaše delovanje odziva strokovna javnost?
V bistvu nihče ne ve, na katero področje sodi sodobno pripovedovanje: ali na področje literature ali performativne umetnosti. Zato nima pravega kritiškega odziva. Na superministrstvu, pristojnem tudi za kulturo, Mestni občini Ljubljana in pri Javnem skladu Republike Slovenije za kulturne dejavnosti našo aktivnost umeščajo k literarni dejavnosti. Osebno pa, kot rečeno, menim, da sodi prej na področje performativnih umetnosti. Pomemben sestavni del pripovedovanja je ravno interpretacija izvajalca. Verjetno se bo sčasoma izkristaliziralo, kaj je sodobno pripovedovanje.
Vam je kdo kdaj očital, da s svojo dejavnostjo skrunite ljudske zgodbe?
Tudi na tem področju smo naleteli na razprave. Šli smo k profesorici dr. Mirjam Mencej in njenim študentom etnologije na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, še kot ekipa Za 2 groša fantazije. Povedali smo jim, kaj delamo. Takrat sem v živo doživela najmočnejši odpor proti lastni dejavnosti. Študentje so rekli, kako lahko zgodbo, ki sem jo našla v neki knjigi, po svoje predelam, češ da je to narobe in se tega ne sme delati. Zdi se mi, da pri pripovedovanju še bolj kot pri glasbi velja to, da je konkreten zapis vselej odvisen od pripovedovalca, ki je to zgodbo povedal tistemu, ki jo je zapisal.
Z glasbo je drugače: ker so besedila v verzih in ima pesem besedilo, se je ta počasneje spreminjala. Pri ljudskih zgodbah obstajajo številne različice ene zgodbe. Tako da kritik proti svojskim interpretacijam zgodb ne sprejmem. Zame je teza, da je zapisana različica zgodbe edina zveličavna, nesprejemljiva. Zgodbo s tem na neki način zadavijo, saj ji ne pustijo, da živi naprej.
