Polet: Mlajši kakor mi

Lado Leskovar bo v kratkem praznoval sedemdeseti rojstni dan in pol stoletja glasbenega ustvarjanja.

Objavljeno
14. november 2011 10.24
Posodobljeno
14. november 2011 11.00
Gregor Šket, Polet
Gregor Šket, Polet

A to je bilo šele prvega pol stoletja.

Lado Leskovar je pevec, v katerega so se zaljubljale naše mame. A tudi nas, ki smo iz nekoliko mlajše generacije, ob poslušanju njegovih pesmi zgrabi neznansko prijetna romantična nostalgija. Čeprav v živo nismo doživeli tistih časov, dobimo občutek, da so ure takrat tekle počasneje, da so bili medčloveški odnosi pristnejši in iskrenejši, da so imeli do src dobrih žensk dostop pravi frajerji ...

Podobno kot z njegovimi skladbami, ki bi jih lahko kar poslušal in poslušal, je z zgodbami iz njegovega življenja, za katere se zdi, da jih kar ne zmanjka. Bil je tisti črnolasi fant, ki je ob Vanessi Redgrave igral Mr. Bugattija v filmu Isadora. Na festivalu v Nišu je do jutra popival z Richardom Burtnom in Elizabeth Taylor. Celo veliki Gilbert Becaud je bil navdušen nad njegovo interpretacijo znamenite skladbe Nathalie, ki jo je v slovenščini zapel celo na francoski televiziji. V Rusiji so prodali sedem milijonov njegovih plošč, na koncertih se je zbralo tudi do petinštirideset tisoč ljudi. Vmes pa je pel, pel in pel ...

Na sceni je že več kot pol stoletja in se mu nič ne pozna. Zato mu še na kraj pameti ne pade, da bi odnehal. Ker je mlajši kakor mi ...

Kako je fant v nekdanji Jugoslaviji v šestdesetih letih dobil idejo, da bo pevec?

Glasba je bila pri nas doma, saj je bi moj oče kapelnik pri vojaškem orkestru. Na žalost sem ga izgubil takoj po vojni. A glasba se je, čeprav mi je bilo takrat šele tri leta, očitno naselila v meni. Kmalu po tem se je moja mama odločila, da bo oddajala eno sobo našega stanovanja, najemnik pa je bil učitelj klavirja Tine Capuder. Kot otroka me je pogosto jemal s sabo, tudi na čolnarjenje po Ljubljanici, vozil me je na svojem kolesu. Predvsem pa sem ure in ure presedel ob njegovem klavirju. To me je povsem očaralo. Že v tistem času sem zelo rad prepeval, predvsem otroške in narodne pesmi. V osnovni šoli sem pel pri pevskem zboru. V nižji gimnaziji smo ustanovili kvartet Veseli dečki. Takrat sem začel tudi igrati na kitaro. Igral sem pesmi iz prvega filma o Kekcu, ki si je med drugim prislužil beneškega zlatega leva za najboljši mladinski film. Tudi nastopil sem v tem filmu in to je bilo moje prvo osebno srečanje s to umetnostjo.

Že takrat sem začutil in to vedno ponavljam, da je ukvarjanje z glasbo zame potreba. Enostavno ne razumem pevcev, ki se z glasbo ukvarjajo iz katerega koli drugega nagiba.

Kako to, da ste se ob vsem tem vpisali na Pomorsko srednjo šolo v Piranu?

Po nižji gimnaziji se je večina mojih sošolcev vpisala na višjo gimnazijo, največ jih je šlo na Bežigrajsko, medtem ko sem se sam odločil, da bom šel raje v neki poklic. Piranska pomorska šola je bila odlična izbira, saj sem se hotel tudi umakniti od domačih razmer.

Bi morda lahko rekli, da je bilo mornarstvo nekakšna protiutež vaši nežnejši strani?

Niti ne. Na pomorsko šolo se nisem vpisal zaradi oficirjev v belih uniformah in deklic, ki jim s solznimi očmi mahajo v slovo. Verjetno se bo kdo začudil, ampak takratna pomorska šola je imela zelo aktivno dogajanje na področjih, ki niso prav nič mornarska. Na primer pogozdovali smo nekatera območja v okolici Pirana, predvsem pa smo imeli močno kulturno sekcijo in že leta 1960 igrali Golobe miru Miloša Mikelna. Ker smo bili sami fantje, smo si punce sposodili na koprskih srednjih šolah.

Pa vendarle ste po zaslugi Pomorske šole »odkrili« Ameriko in tamkajšnjo glasbeno sceno?

No, ja. Ni bilo čisto tako. Za ameriško glasbeno sceno sem se seveda zanimal že prej. Res pa je, da v tistem času v Ameriko ni potoval kar vsak. Imel sem to srečo, da sem v okviru obvezne prakse na svoji prvi plovbi z ladjo Bovec dvakrat obiskal New York. Takrat sem si ogledal vse, kar se je dalo. Šel sem v Guggenheimov muzej, obiskal metropolitansko opero, predvsem pa sem užival na Broadwayu. Kolegi, ki so zavili v prvi bar, so me seveda imeli za črno ovco.

Takrat sem prvič od blizu videl, kakšna je produkcija popularne glasbe. To je bil čas Paula Anke, Elvisa Presleyja in številnih drugih. Od tam sem prinesel kar nekaj plošč in potem smo te znane pesmi igrali na plesih v ljubljanski Soči. Vsak vikend sem na avtostop iz Pirana prihajal v Ljubljano. Spomnim se, da sem moral nekega večera kar trikrat zapeti Tell Laura I Love Her Raya Petersona.

Pel sem, tudi ko sem bil pri vojakih. Leta 1962 sem na splitski Rivi, kjer se je zbralo sto dvajset tisoč ljudi, nastopil takoj po Titovem govoru.ž

Več na www.polet.si