Tiskane izdaje
Gotovo ste na radijskih postajah že slišali pesmi Cesta in Danaja, s katerima je Polona Kasal po razhodu z Guštijem naznanila novo glasbeno smer in napovedala projekt Na cesti. Obe pesmi je napisal Tomaž Pengov, prvi slovenski kantavtor, in ju izdal na znameniti plošči Odpotovanja, ki letos praznuje štirideset let. Polona ni naredila predelave te plošče, ampak je črpala iz vse Pengovove glasbene zakladnice. Vikend se je ob tej priložnosti dogovoril za srečanje z obema, Tomaž, dan prej je ravno praznoval rojstni dan, pa nas je povabil kar na svoj dom.
Tomaž, naj vam najprej zaželimo vse najboljše. Kako ste praznovali rojstni dan?
Tomaž: Hvala lepa, se zgodi … vsako leto! (smeh) Bilo je zelo prijetno, dan sem preživel sam in sem se malo igral. Najprej sem bil gospodinja, pospravljal sem stanovanje in si nekaj skuhal, nato sem se šel še glasbenika, prijel v roke kitaro in lutnjo, malo zaigral, si zapisal kako idejo itd.
Ste si zaželeli kaj posebnega?
Tomaž: Niti ne, samo naslednji rojstni dan.
Polona, kakšni bi si vi želeli biti v Tomaževih letih?
Polona: Predvsem bi bila rada na drugem koncu sveta, nekje, kjer je toplo, s kariero, ki bi me izpolnila, o kateri bi imela občutek, da mi je uspelo doseči tisto, za kar sem delala. Želela bi ujeti trenutek, ko me ne bi nič več preganjalo.
Tomaž, letos mineva 40 let od izida prvenca Odpotovanja, Polona pa bo v prihodnjih tednih izdala svoj projekt Na cesti, ki izhaja prav s te plošče. 40 let je dolga doba, če se zdaj ozrete nazaj, so leta hitro minila?
Tomaž: Prehitro! Takrat je bilo zelo lepo, prav taborniško lepo. Takrat sem bil še študent umetnostne zgodovine in primerjalne književnosti. Veliko stvari je nastajalo spontano, na potovanjih. Cesta, na primer, je iz Kölna. V Amsterdamu sem jo nato v hostlu zaigral prijateljem in bili so navdušeni: »Igraj naprej!« Tam se je vse začelo. Po svetu sem hodil zelo radoveden. Zanimali sta me zgodovina, umetnost, oči sem metal okoli kot Poldrugi Martin iz pripovedi Frana Milčinskega – no, on je sicer metal okoli volovske oči, in v punce, a vseeno (smeh).
Ste tudi vi metali oči za puncami?
Tomaž: Seveda, tudi. Ampak prav takrat sem imel tukaj ljubico, zato sem tudi napisal Danajo.
Veliko kitaristov, kantavtorjev, priznava, da so za kitaro poprijeli zato, da so laže lovili punce…
Tomaž: Lovili ali ljubili?
Polona: No, najprej prvo, potem verjetno še drugo?
Tomaž: Če je tako, potem nikoli! Mi je bilo pa všeč, če so bile pesmi všeč moji ljubici (smeh).
Polona, ena od stičnih točk z Odpotovanji je, da se je tudi vam ideja o tem projektu porodila na potovanju po ozemlju nekdanje Jugoslavije …
Polona: Tomaževe pesmi z glasbo vred te preprosto odpeljejo. Tudi meni se je ideja utrnila spontano, in kot kaže, so pesmi dosegle svoj namen. Nastajale so na poti in očitno v sebi nosijo močno sporočilnost potovanja, tako fizičnega kot osebnega. Tako sem na potovanju dobila idejo, ki je pripeljala do tega, da sva se s Tomažem spoznala. Vse skupaj mi je zbudilo željo po ustvarjanju glasbe. Tomaževa izjemna besedila sem pretresla skozi sebe in jim s svojo glasbo dodala svoj moment. Z Odpotovanj konkretno sem se lotila Ceste in Danaje, druge pesmi izhajajo z drugih Tomaževih albumov.
Kako ste se lotili priredb?
Polona: Jasno mi je bilo, da ne bom krenila v najbolj sorodno etno, jazzy ali folk smer, saj je Pengovov material v tem smislu tako popoln, da mu ne bi mogla veliko dodati. Pesmi sem želela soočiti z žanrom, ki se najprej zdi diametralen, polje elektronske glasbe pa me od nekdaj zanima. Proces dela je bil zame kompleksen, saj sem med tem, ko sem delala aranžmaje, osvajala tudi uporabo orodij in programov za produkcijo glasbe. To je bil izziv, saj je večino bremena padlo name. Pri Danaji pa mi je družbo delal Jernej Jurc. Če menim, da komad potrebuje živ inštrument, pokličem katerega od glasbenih kolegov, da mi zastavljeno posname in s tem komadu doda širino. Pri delu sem precej disciplinirana, prisegam na zgodnje jutranje ure, ki se navadno raztegnejo do večera. Pisarne pogosto ne zaprem tudi čez vikend. Zdaj z Aldom Ivančičem končujeva še zadnje mikse pesmi.
Tomaž, Polonini priredbi Ceste in Danaje ste na radiu gotovo že slišali. Kakšni se vam zdita?
Tomaž: To bo ostalo med nama s Polono.
Okej, kako pa sicer danes doživljate te pesmi, svoj prvenec, ki sodi med zelo cenjena in priznana dela?
Tomaž: Vadim za nazaj! (smeh) In če mi uspe zaigrati katero od teh starejših, ali če se nekoliko nerodno izrazim, prvejših pesmi, sem kar zadovoljen. Upam, da bom še kdaj naredil kaj podobnega.
Katera vam je še posebej ljuba?
Tomaž: V nasmehu nekega dneva.
Polona: Ta je res lepa, ja. Pa Sarkofagi. Vem, da do teh dveh pesmi Tomaž čuti še posebno naklonjenost, zato ju nisem uporabila. Zelo lepa je tudi Kamor greš … Delali bi krivico, če bi rekli, da so Odpotovanja bolj izjemna kakor njegova kasnejša dela. Na vseh njegovih ploščah se najdejo biseri.
Se vam je kdaj zdelo, da so bila Odpotovanja deležna preveč pozornosti glede na vaše druge albume?
Tomaž: V tistem času je bila ta plošča res prelomna. In bil sem zelo presenečen. Potem pa so od mene pričakovali več. Jaz pa ne. Gledal sem naprej, imel sem ambicije, ampak le literarno-glasbene, kako to dvoje spojiti. Odgovoren sem bil samo sebi, bil sem tudi sam svoj sodnik. Nikogar nisem spustil zraven. Pesmi sem zaigral izbranim prijateljem, katerih mnenja sem cenil, in to mi je takrat pomenilo največ. Ni šlo za nobeno popularnost. In potem je tudi zaradi tega prišlo do nezadovoljnosti, zaradi katerih pač ni šlo čez Odpotovanja.
Vas je to prizadelo ali zjezilo?
Tomaž: Kje pa, ne eno ne drugo.
S čim vas je Polona sploh prepričala, da ste ji dali dovoljenje za uporabo pesmi?
Tomaž: Ja, kako, tukaj je bila in je zapela.
Polona: Kar na suho (smeh).
Res, katero pesem pa?
Polona: To so pa preveč intimne podrobnosti, ta trenutek naj ostane samo najin! (smeh) Mislim pa, da sem ga v resnici prepričala s svojo vztrajnostjo. Ta pogosto obrodi sadove.
Tomaž: Res je, včasih sem bil zelo dober kolesar. Spomnim se, ko sem se vsako jutro vozil v Zalog, kjer sem v okviru obvezne gimnazijske prakse dobil delo in strigel kravje repe. Ne kravam repe, bohobvaruj, ampak suhe kravje repe. Plačani smo bili po učinku, in če si bil hiter, spreten in vztrajen, si lahko kar dobro zaslužil. Z denarjem sem si nato kupil svojo prvo kitaro. Ampak ljubše mi je bilo takrat, ko sem krave pasel. To delo me je zelo pomirjalo.
Ste tudi vi, Polona, v mladih letih opravljali kakšno podobno bizarno delo?
Polona: Bila sem recimo MC (vokalna spremljava didžeju) v nekem odmevnejšem klubu pri Ljubljani in razvpitem elektronskem klubu na Obali. Ni ravno bizarno, ampak tega gotovo ne bi več počela!
Tomaž, po kar dolgem obdobju nenastopanja ste se pred časom spet aktivirali, celo posneli koncert v Viteški dvorani Križank, nastopili v Kinu Šiška ob izidu zvočne knjige Drevo in zvezda itd. Kako je z nastopi zdaj?
Tomaž: Uf, takrat v Križankah sem imel že opoldne takšno tremo, da je bilo joj. Med tonsko vajo sem bil prepričan, da ne bom zmogel nastopiti. A ko se je začelo, sem se zlil z občinstvom in bil je krasen koncert. Pred kratkim sem nastopil v Novi Gorici, a sem nato samo pel, kitare nisem mogel igrati. Zdaj nabiram moči na domačem kolesu in tisti telovadni napravi, ki ste jo videli v sosednji sobi.
Ste me pa spomnili na promocijski koncert v Starem Gleju ob izidu Odpotovanj. Svojih besedil namreč nikoli nisem znal na pamet, rad se posebej posvetim kitari in posebej pesmim, zato vedno nastopam z besedili na notnem stojalu. Takrat pa se je to, tik preden sem začel igrati, prevrnilo, besedila so se raztresla po odru in koncert sem nato odigral samo na kitaro. Sploh nisem pel. A vseeno je bilo fantastično. Itak so le malo pred tem pripeljali v Gleja sveže stiskane plošče.
Vas kateri od mlajše generacije glasbenikov še posebej navdušuje?
Tomaž: Severa Gjurin. Ima izjemen glas in zelo dobro ga zna uporabljati.
Boste odšli tudi na Polonin koncert, ko bo prvič predstavila pesmi?
Tomaž: Kdaj pa, si že tako daleč?
Polona: Ne še, recimo, da sem v sklepni fazi priprave plošče. Kako to potem sploh postaviti na oder, to bo nov velik izziv.
Tomaž: Veš, da bi pa res rad slišal pesmi, še preden bo izšel projekt!
Polona: Res? Prav, potem pridem spet na obisk s ploščo! (smeh)
Polona, vi zdaj z veslačem Luko Špikom stanujete na Bledu. Kako je bilo zapustiti urbano prestolnico?
Polona: Pravzaprav sem razpeta med Bledom in Ljubljano. Tam mi ustrezata narava in mir. Manj je motenj, manj skačem okoli, laže se čemu odpovem in zato več naredim. A Slovenija je res drobna in Ljubljana je še vedno moj slovenski center.
