Zvezdana Novaković − Posebnosti slovanskega petja

V četrtek, 21. decembra, se nam ob 20. uri v Linhartovi dvorani­ ljubljanskega Cankarjevega­ doma obeta poseben večer slovanske vokalne glasbe z dvojnim koncertom. Zvezdana Novaković bo z gosti predstavila tradicionalno glasbo Balkana in Vzhodne Evrope, brata Ratko in Radeša Teofilović pa bosta z glasovi pričarala kolektivni glasbeni spomin davnih pesmi z gora in dolin Balkana.

Kakšen album je Slovena Voices?

To je zmes ljudske glasbe avtentičnih korenin z zgodbo o tem, kako sem našla posamezno skladbo. Dodane so glasbene prvine, s katerimi sem se doslej srečala, torej jazz, klasična glasba in nekaj ambientalne elektronike. Na tem albumu se srečata glasbena preteklost in sodobnost. Tega sem se lotila v iskanju lastne identitete, svojih korenin.

Vsako skladbo sem se naučila po ustnem izročilu. Zato se mi zdi, da ima vsaka skladba lastno osebnost. Nabrala sem jih na petletnem potovanju, ko sem raziskovala ljudske pesmi Balkana in Vzhodne Evrope. To je že vsaj desetletje staro potovanje. Domače se počutim v ljudski skladbi in sem se največ naučila od ljudskih pevcev, ki se s tem ukvarjajo ali pa so to imeli v družini. To so bili moji učitelji in mentorji, mnogi so postali moji prijatelji.

Poseben poudarek pa je na Bolgariji?

Velik del potovanja je potekal po Bolgariji, kjer je ljudska pesem še živa in se poje v narečju z odprtim, grlenim glasom. Čeprav sta bili obe moji babici, tako srbska kot slovenska, ljudski pevki, sem bila premajhna, da bi se kaj naučila od njiju. Imam pa videoposnetek, na katerem babica iz Cerkvenjaka poje in jaz strmim vanjo z odprtimi usti. Srbska babica je bila solistka v Kudu Polet, kjer je pela avtentične stare skladbe v aranžmaju za radijski orkester.

Kako je bilo sodelovati z različnimi ljudskimi pevci z Balkana in Zahodne Evrope?

Povsod sem jih srečala. Ko sem študirala bolgarsko grleno petje v Plovdivu, sem že takrat hotela peti z ljudskimi pevci. Kajti ko zapoješ z njimi, tudi resoniraš z njimi. Najpomembnejši del ljudskega ustnega izročila je, da res posnemaš te pevce in njihov način petja. Tu ni razlag, kako se kaj počne, preprosto se naučiš s posnemanjem.

Na akademiji je bilo seveda drugače. Tam smo se lotevali ljudskega petja z bolj akademske plati. Tako kot bi šla v Nemčijo ali Švico študirat baročno glasbo, če bi me ta zanimala, sem šla v Plovdiv študirat bolgarsko grleno petje. Hkrati sem tudi iskala ljudi, ki bi si želeli peti z mano. To je poseben glasbeni material, ki ga tujec težko primerno izvede. Lažje je, če veliko let živiš tam in se naučiš govoriti bolgarsko ter bolj spoznaš njihovo kulturo.

Če se ne motim, je tovrstno petje bolgarskih pevk sprva na Zahodu promovirala Kate Bush, pa tudi Goran Bregović jih ima v svoji zasedbi.

Res je. Še prej je Marcel Cellier v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja s posnetki zbora Le Mystère Des Voix Bulgares očaral svetovno glasbeno srenjo, ko je predstavil tak način petja svetovni javnosti.

Kaj pomeni peti v tehniki odprtih glasov?

Ta termin sem našla jaz. To je grleno petje, ki ga običajno najprej povežemo z mongolskim grlenim petjem. Pri mongolskem načinu petja se igraš s temi alikvotnimi toni, ti poješ eno frekvenco, melodija pa se poje z nadtoni. Pri Bolgarih je tako, da je glavna resonanca v grlu, za razliko od klasičnega petja, ki rezonira v glavi. Popularno in jazzovsko petje temeljita na prsni resonanci, bolgarsko grleno petje pa je v prsni resonanci, ves čas pa resonira v grlu. Ta zvok zveni, kot da prihaja od nekod spredaj. Zato temu pravim odprto grleno petje.

Uporablja se posebna tehnika, ki ti je noben Bolgar ne bo razložil, ker se s tem rodijo oziroma ne znajo drugače peti. Temu v angleščini pravijo twang. Zvok resonira v epigloti, zato imaš ves čas napeto grlo in hkrati sproščeno. To je res težko razložiti, gre za mikro ravnotežje, ki ga moraš ujeti.

Ali tako večinoma pojejo ­Bolgarke?

Da, vendar tako pojejo tudi moški, le da ti pojejo junaško, kot pravi balkanski junaki, kot tenoristi, ali pa kot pojejo guslarji. Ženske pa imajo specifičen oster železen zvok, ki je zelo svetel.

Sodelovali ste tudi s saksofonskim kvartetom Lady Saxophone, kar je precej nenavadna izbira.

Mislim, da je v glasbi vse možno, če se energije ujamejo. Me gremo melodično fantastično skupaj. To so akademsko izobražene saksofonistke, ki so zelo odprte za nove prijeme, nove skladbe. Vsako leto pripravijo nov projekt. Zasedba deluje v Ljubljani, kjer živijo, sestavljajo pa jo dve Hrvatici, Poljakinja in Slovenka. Zdaj so profesorice na akademiji in ­konservatoriju.

Sprva so me one povabile k projektu Village Ladies, da zanje napišem skladbo. Zdaj pa so one sodelovale pri mojem projektu in bodo zvečer nastopile z mano, poleg mojstra na kavalu iz Bolgarije ter ljudskih pevk z različnih koncev Bolgarije, ki so tudi članice znamenitega zbora Le Mystère Des Voix Bulgares.

Občutek imam, da je območje Balkana glasbena zakladnica, ki jo Zahodna Evropa šele odkriva.

Mogoče tudi zato, ker so Balkanci povsod po svetu. Zdaj živim na Švedskem in tam je zelo popularna balkanska glasba. Zdi se mi, da se nasploh odpira vse, kar je povezano s tradicijo, da je precej več zanimanja za tovrstno glasbo. Mogoče zato, ker smo že skoraj vse drugo izpeli.

Jaz sem šla raziskovat ljudsko glasbo, ker sem iskala lastno identiteto. Sem napol Slovenka, oče je iz Beograda, in čutim, da sem morala na pot v tujino, da bi raziskala starodavno izročilo ljudske pesmi.

Sicer pa je ljudska glasba živa in živi naprej v novih različicah, mar ne?

Pogosto kar skladba sama pove, kako so jo svojčas peli. Eno je jezik, kako izgovarjaš, ali so bolj odprti vokali ali stisnjeni. To skladba sama pove. Tako bi se dalo rekonstruirati izvedbo. Zanimiva so tudi besedila, pogosto so slovenske ljudske pesmi morbidne in krvave. Vsebujejo pristen podalpski blues.