Poslušajmo filme: Ledena doba 4: celinski premiki

O četrtem srečanju zdaj že znane ekipe ni treba veliko­ razpravljati. Ledena doba 4 je logično nadaljevanje in hkrati­ ­samostojna pustolovščina vseh junakov – stari prijatelji Sid, Manny in Diego se ponovno­ združijo, ko celinski premiki­ enkrat za vselej določijo­ podobo­ sveta.

Na ledeni gori skušajo preživeti, potem ko jih je velik val odnesel neznano kam. Mamut Manny je odločen, da se bo vrnil k družini, tiger Diego se končno prvič zaljubi, simpatičen lenivec Sid pa hkrati rešuje zaplete in povzroča težave. Da ostalih likov (kot sta na primer Sidova babica in Scrat) sploh ne omenjamo.

Sicer gre za premišljeno serijo gegov, ki so več kot le preproste domislice. V tem animiranem filmu je mnogo drobnih in prepoznavnih citatov in skozi humor povedanih resnic o človeštvu, o naših dobrih in slabih lastnostih; o prijateljstvu, ljubezni, pripadnosti, nadutosti, zapeljivosti … celo znamenita Homerjeva pripoved o sirenah in Odiseju se najde med njimi. Da o glasbenih intervencijah iz sveta »klasike« sploh ne govorimo – od veličastne Beethovnove Ode radosti in pričetka njegove 9. simfonije do mozartovskih glasbenih domislic iz različnih opusov, sonatin in otroških skladbic. Za vsem tem se seveda skriva skladatelj John Powell s svojo originalno partituro.

Proti ledeni dobi

John Powell (1963) je nase opozoril že leta 1997, ko je naredil glasbo za film Brez obraza (Face/Off, John Woo). Lahko bi rekli, da je to prva njegova »resna« partitura (čeprav je leta 2002 naredil tudi Bournovo identiteto), saj se je zatem veliko posvečal bolj veselemu glasbenemu ustvarjanju – naj omenimo le nekatere njegove glasbene iskrice, po katerih so postali filmi prepoznavni: Kokoške na begu (2000), Shrek (2001), Roboti (2005), Vesele­ nogice (2006), Kung Fu Panda (2008), Rio (2011) in seveda Ledene dobe od drugega dela dalje – sago je leta 2002 pričel filmski skladatelj David Newman.

Powell je bil leta 2011 nominiran za oskarja za originalno glasbo v filmu Kako izuriti svojega zmaja, vendar mu je kipec ušel, dobila sta ga Trent Reznor in Atticus Ross za film Socialno­ omrežje. Tokratna partitura za Ledeno dobo ima štirinajst premišljenih delov, ki se zgovorno vključujejo v animirano pripoved in jo še bolj poživljajo kot 3D slika.

Z zanosom

Prvi del, tako rekoč uvodni, ima naslov Morning Peaches – in je več kot dobra glasbena risba Mannyjeve hčerke Breskvice. Mlada najstnica ima vse preveč težav z najstništvom, partitura pa izrisuje napete trenutke dogodkov in hkrati otroško problematiko prijateljstva ter starševstva. Naslednji del ima naslov Schism in je pravi glasbeni razkol, (raz)pokanje po šivih, višinah in dolinah, po vsem, kar je na svetu mogoče. Tudi razkol družine, zaradi česar se Manny s prijatelji poda na potovanje oziroma na vrnitev. Powell uporabi vso silo simfoničnega orkestra in s tolkali priredi pravi »razlom«.

Sledi Storm, orkestrska nevihta, v kateri se prijatelji spoprimejo z divjo silo narave na morju. Filmska glasba se zelo dobro poistoveti s sliko in postane tako rekoč sodelavka v tej divji vožnji skozi valove. Vse se nadaljuje v partituri No Exit Gutt, v kateri se brezizhodnost tako rekoč samo še poglablja. Na trenutke imamo občutek, da smo na toboganu, kjer z vsakim zavojem pridobivamo na hitrosti.

John Powell vse glasbene dogodivščine orkestrira sočno in pristno, orkester je pravzaprav podrejen njegovim hitrim glasbenim zanosom in pričakovanjem – tudi pirati. Ko ti prijateljsko druščino ujamejo, je vsekakor prva naloga pobeg.

Glasbeno se to zgodi v delu Escape from Captivity, izredno sočno in z glasbenim humorjem prepojeno zvočno idejo. Ker se Diego po tihem zaljubi v »sovražnico« (a tega pravzaprav skoraj ne da vedeti, ne čutiti), je tukaj partitura New Loves, ki skozi film prisluhne njegovim notranjim (neanimaličnim) srčnim tegobam. Z »izvoljenko« se zaradi spleta okoliščin pogovarja skozi zaporniške rešetke, glasbena parta Hydraxes/Prison Talk in Diversion pa dogodivščino še glasbeno­ komentirata.

Himna želodcu

Nekaj pozornosti velja usmeriti še na part Sirens, pri katerem se Powell­ resnično izkaže kot odličen poznavalec zapeljevalskih vokalnih in inštrumentalnih partov, s katerimi preizkuša trdnost posadke. Literarni citat je vsekakor evidenten – humornost, s katero je izpeljan, pa več kot dobrodošla. Prepričani smo lahko, da bi se celo stari Homer namuznil ob Mannyju Odiseju.

Del Land Bridge Trap je preizkušena pripovedna partitura, naslonjena na filmsko dogajanje in polna slikovite soigre med animacijo in zvokom. Kakor pričakovano – sledi Herd Reunion, v kateri se čreda ponovno združi. V ozadju slišimo temo prve Ledene dobe, za katero je barvo glasbeno-filmske kompozicije postavil Newman, Powell pa mu dobro sledi.

Zaključno zvočno idejo je Powell postavil v resnično združitev: glasbeno in vsebinsko. Naslov te partiture je Scrat's Fantasia on a Theme by LVB in vsekakor ne gre spregledati, da sta posredi veliki Ludwig van Beethoven (LVB) in njegova Oda radosti, pred tem pa neizmerno igriv »ljudski« presek napevov, glasbil in običajev. Velika glasbena himna želodu se tako izpoje v radosti neverjetnega zaključka – na veselje vseh John Powell iz (glasbene) drame zna narediti satiro.

Mitja Reichenberg, slovenski skladatelj, pedagog, esejist