Tiskane izdaje
S sodobno umetniško glasbo je slovensko občinstvo slabo seznanjeno. Primanjkuje zapisov in knjig pa tudi živega, koncertnega stika, prav tako je precej prezrta v izobraževalnem sistemu. Knjiga Novi tokovi v glasbi 20. stoletja zapolnjuje te vrzeli.
Za razumevanje umetniškega dela je pomembno poznavanje zgodovinskega ozadja in slogovnih značilnosti posameznih obdobij. Brez poznavanja kubizma so Picassove slike, sicer ene najdražjih in najbolj cenjenih, le otroške čečkarije. Z glasbo je enako. Brez poznavanja atonalnosti in konceptov spektralne ali serialne glasbe so skladbe le utrujajoči, kaotični, razbiti zvoki.
Koncertni stik z glasbo 20. stoletja sta v zadnjih letih z veliko angažiranosti in zavzetosti omogočala cikel Predihano, ki ga v Cankarjevem domu pripravlja Ingrid Gortan, voditeljica programa resne glasbe, opere in baleta, ter pihalni kvintet Slowind s festivalom, letos že štirinajstim po vrsti.
V literaturi je vrzeli več. Primanjkuje tako glasbenoteoretične kot tudi zgodovinske literature o glasbenih stilih in zgodovinskih obdobjih. V peščici monografij imamo prevedenih le nekaj del. Nove glasbene perspektive Rogerja Sutherlanda (LUD Šerpa, 2009), v katerih so z recepcijskega stališča opisani premiki v glasbi 20. stoletja.
Pojmovnik glasbe 20. stoletja hrvaškega muzikologa, profesorja akademika Nikše Gliga (2012), ki ga je izdala Znanstvena založba Filozofske fakultete, ter prevod esejev Alexa Rossa Drugo je hrup (Beletrina, 2014). Nobeno od teh del se ne ukvarja z glasbo po letu 1950.
»Razlog je enostaven,« pravi Gregor Pompe, muzikolog, publicist, glasbeni kritik in skladatelj, čigar pedagoško delo je vezano na oddelek za muzikologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. »Glasbo po letu 1950 je težko vpenjati kamorkoli, če ni jasno, kaj se je dogajalo pred tem. Pri nas to niti približno ni jasno.«
Na oddelku za muzikologijo so zato izdali njegovo pregledno monografijo Novi tokovi v glasbi 20. stoletja. Učbenik je »nekoliko bolj glasbeno poglobljen«, pojasnjuje, »in skuša iti globlje pri strogo glasbenih vprašanjih.« V knjigi je zato veliko notnih primerov, na podlagi katerih razlaga snov.
Zakaj je glasba 20. stoletja tako zapletena
Avtor v uvodu izpostavlja, da je v primerjavi s preteklimi stoletji v tem obdobju izrazita »želja po inovaciji, ki je eden izmed osrednjih estetskih postulatov 20. stoletja«. Kot pravi, se je ta »težnja spremenila v pravi inovacijski fetišizem, po katerem je morala svojske karakteristike izkazovati ne samo vsaka posamezna skladateljeva poetika, temveč tako rekoč vsako novo delo«.
Vsak skladatelj je torej težil k unikatnosti in v vsakem delu tekmoval s samim seboj za preboj in prelom s preteklimi deli. Poleg zahteve po inovaciji Pompe vidi še drugo značilnost, ki je močno zaznamovala drugačnost preteklega stoletja od naše zgodovine, in to je »vse bolj uveljavljajoča se ideja pluralizma, po kateri so lahko drug poleg drugega in brez pomembnejših vrednostnih sodb sobivali povsem disparatni slogi«. Dvajseto stoletje je bilo zelo tolerantno do sobivanja raznolikih pristopov, sistemov in praks.
Avtor se je zato lotil pregleda z različnimi metodologijami: v nekaterih poglavjih so v ospredju slogi, pri drugih kompozicijska tehnika, tretja se osredotočijo na zgodovinski čas, ki je zaznamoval glasbo. Učbenik tako pokriva širok spekter slogov in kompozicijskih tehnik, če ga prelistamo, nas popelje skozi moderno (Gustav Mahler, Richard Strauss, Franz Schreker, Alexander Zemlinsky), impresionizem (Claude Debussy, Maurice Ravel, Aleksander Skrjabin), ekspresionizem in dodekafonijo (Arnold Schönberg, Alban Berg, Anton Webern), novi folklorizem (Béla Bartók, Zoltán Kodály), neoklasicizem (Igor Stravinski, Sergej Prokofjev), avantgardo (italijanski in ruski futurizem in dadaizem), serializem (Pierre Boulez, Karlheinz Stockhausen, Luigi Nono), postserializem (György Ligeti, Iannis Xenakis, skupina Fluxus), aletoriko (John Cage), elektroakustično glasbo, spektralno glasbo, postmodernizem in sodobni intermedijski pluralizem idr.
Neznana dela
Poglejmo na primeru. Pred leti je bil cikel Predihano v Cankarjevem domu posvečen Luigiju Nonu, ključni osebnosti evropske avantgarde, ki je pokazal, da so lahko avantgardne tehnike učinkovite tudi brez uporabe tradicionalne harmonije. Proti koncu sedemdesetih je začel eksperimentirati z živo elektroniko in razvil povsem nov slog. Njegova glasba je vplivna zlasti v Nemčiji in Italiji.
V Sloveniji je bil skorajda neznan. Do takrat sta bili pri nas izvedeni le dve njegovi deli v okviru vokalnega abonmaja Slovenskega komornega zbora (1994 in 2000). Cikel Predihano mu je posvetil pet koncertov, predavanje na akademiji, mojstrski tečaj in dokumentarno razstavo. Takrat smo se sploh seznanili s konceptom serialne glasbe.
Učbenik nam je v pomoč pri prvi informaciji o serializmu in skladateljskem delu Luigija Nona. Serializem je vzniknil v tako imenovani darmstatski šoli po drugi svetovni vojni, značilno zanj pa je, da je poskušal dodekafonski koncept (Schönberg, Berg, Webern) prenesti na druge parametre zvoka, kot so recimo ritem, dinamika, barva zvoka. Italijanski skladatelj Nono je bil specifičen v tem, da je to na videz abstraktno kompozicijsko tehniko povezal z jasnimi, angažiranimi političnimi stališči.
Njegova Prekinjena pesem (1956) uglasblja poslednja pisma na smrt obsojenih evropskih vstajnikov iz druge svetovne vojne. Ko ga je pot zanesla v elektronske kompozicije, je ohranil družbeno držo in svoje delo iz leta 1964 naslovil Spomni se, kaj so ti storili v Auschwitzu.
Ko ga je pripeljalo do gledališča, je leta 1960 v delu Nestrpnost tematiziral rasno nestrpnost in izkoriščanje delavca. Po letu 1980 se je začel ukvarjati z elektronskim manipuliranjem zvoka v živem času in s prostorsko razpršitvijo zvoka.
Youtube
Morda je branje za povprečnega bralca in glasbenega ljubitelja mestoma zahtevno, z obloženo muzikološko in glasbenoteoretsko terminologijo, a vseeno tudi laika pelje skozi zapletene labirinte preteklega stoletja. Vsakemu poglavju je na koncu dodan seznam knjig za dodatno branje, ki določeno temo še bolj osvetlijo. Ob njih so iz obravnavanega slogovnega obdobja navedena tudi dela iz slovenske glasbe.
Ob knjigi pogrešamo le glasbeno-zvočni izbor del, ki bi bralcu lahko praktično ilustriral značilnosti določene glasbene zvrsti. Njihovi besedni opisi ne morejo nadomestiti zvočne izkušnje. A to seveda zaradi avtorskih pravic ni mogoče. »Pri nas je večina del neposnetih in bi bilo treba pravice iskati v tujini,« pojasnjuje Pompe. Lahko svetujemo le, da si pomagate kot njegovi študentje. Prebrskajte youtube.
