Primitivizem je neustavljiv

Novi primitivizem je bil sarajev­ski, jugoslovanski glasbeni fenomen, ki se je razvil iz Top liste nadrealistov in v glasbenih skupinah, kot so Zabranjeno pušenje ter Elvis J. Kurtović & njegovi Meteori ter pogojno še Bombaj štampa, Plavi orkestar in Crvena jabuka. Gibanje je v neke teoretske okvire postavil sloviti samooklicani menedžer Malkolm Muharem. V ljubljanskem Kinu Šiška bo do petka, ko bo tam tudi nastopila skupina Zabranjeno pušenje, na ogled razstava Novi primitivizem za začetnike. O fenomenu novega primitivizma smo se pogovarjali s pevcem skupine Davorjem Sučićem z umetniškim imenom Sejo Sexon.


Kako ste prenesli trideset let tega vašega novega primitivizma?

Delovno in slovesno. Čeprav traja zelo dolgo, je zelo hitro minilo. Najpametnejši in najbolj duhoviti ljudje, kot sta Nele Karajlić in Branko Đurić - Đuro, so se zvrstili v skupini Zabranjeno pušenje, pa Saša Petrović in številni drugi. V vseh teh letih je bilo veliko smeha in tudi solz, veliko potovanj pa tudi policijskih posredovanj. Srečen sem, da sem se s temi ljudmi družil toliko časa.

Ste si kdaj mislili, da bo novi primitivizem dobil svojo razstavo?

V zadnjih treh, štirih letih so z mano navezali stik predvsem akademski ljudje z vseh koncev sveta, ki so preverjali različne podatke, povezane z gibanjem novi primitivizem. Hoteli so izjave, dokumente, fotografije, plakate. Med njimi so bili tudi profesorji s Standforda, Cambridgea. Zanimale so jih te nove subkulture v nekdanji Jugoslaviji. V Sarajevu oziroma Bosni in Hercegovini smo bili mi, drugi del pa je bil Laibach z Neue Slowenische Kunst v Sloveniji.

Takrat se tega niti nismo zavedali. Preprosto smo ponudili enega redkih avtentičnih odgovorov na evropska glasbena dogajanja. Večina Evrope je poslušala in kopirala angleško in ameriško glasbeno produkcijo. Pri nas v tedanji Jugoslaviji pa so zaradi različnih vzrokov nastala zelo avtohtona gibanja, ki so sicer temeljila na punku, novem valu in vsem, kar je sledilo na glasbeni sceni na Zahodu, vendar z unikatnim glasbenim sporočilom, garderobo in estetiko.

So te inovacije nastale preprosto zaradi pomanjkanja informacij z Zahoda?

Mogoče zaradi tega, pa tudi zaradi pomanjkljive tehnologije in materiala. Vse to je verjetno spodbudilo našo unikatnost in iznajdljivost. Sicer pa je v Jugoslaviji marsikaj temeljilo na iznajdljivosti. Takrat je v tem prostoru nastajalo veliko več izvirnih izdelkov kot danes. Jupi in kokta sta bili pijači naše mladosti, ker pač pri nas ni bilo kokakole in fante.

Morda pa je pomemben še en dejavnik, in sicer samospoštovanje. Jugoslavija in njeni državljani so imeli močan občutek samospoštovanja, bili smo zelo samozavestni. Titu lahko očitamo marsikaj, toda on je tem ljudem in krajem povrnil samoza­upanje in dostojanstvo.

Poleg kokte, jupija in novega primitivizma smo proizvajali še vojaške helikopterje, vojaška letala in visoko tehnologijo, kot jo je takrat v Evropi le pet, šest držav. Ta izvirnost je bila plod zelo visoke ravni izobrazbe povprečnega državljana Jugoslavije. Šole, ki smo jih obiskovali in so se imenovale gimnazije, so bile na zelo visoki ravni. O tem sem se prepričal, ko sem nekajkrat obiskal prijatelje v Združenih državah Amerike. Tam ni niso verjeli, da imam le srednješolsko izobrazbo.

Je vaša skupina imela kakšnega arhivarja?

Ravno ta razstava je nastala iz mojega malega osebnega arhiva. Ker se je zaradi vojne marsikdo med nami nekajkrat selil in vračal v Sarajevo, se je veliko dokumentov in predmetov izgubilo. Precej pa jih je tudi zgorelo v Sarajevu med vojno. Jaz sem imel kakšnih 40 predvsem osebnih predmetov iz svoje garderobe.

Ko smo razstavo postavili, so nam ljudje, potem ko so videli, da imamo tako malo arhivskega materiala, kar sami začeli prinašati stvari. Še najbolj smo bili veseli fotografij, saj za marsikatero med njimi sploh nismo vedeli. Tako se razstava ves čas širi. Končno dejanje pa bi moralo biti v Sarajevu, tam bi lahko postavili muzej novemu primitivizmu s stalno zbirko. A ker nisem v nobeni politični stranki, je to zelo malo verjetno.

Medtem nam je razpadla skupna država, pojavilo se je veliko novih primitivcev. Kateri so zmagali?

Bojim se, da je primitivizem svetovni in neustavljiv proces. Stvari se razvijajo v dve smeri, naprej po poti duhovnega in tehnološkega napredka in tudi nasprotno. Ta dva kraka se razvijata enakovredno. Primitivizem nikoli ni bil globlji, kot je zdaj.

Primitivizem ne sodeluje pri raz­voju sodobnih tehnologij, jih pa rad uporablja. Kot recimo tisti, ki vzamejo letalo in se z njim zaletijo v trgovski center. Zanje je letalo stroj za uresničevanje ciljev, za katere prvotno ni bil namenjeno. Brata Wright nista imela tega v mislih, ko sta razvijala svoje letalne naprave. Verjetno sta nameravala v veliki deželi čim hitreje prepeljati ljudi od točke A do točke B.

Vsak vidi primitivizem na svoj način.

Pomembno je, da se v tej dobi komunikacij res ne moreš izgovarjati, da nimaš pravih informacij in da nisi vedel. Vendar resnične informacije fanatikov ne zanimajo.

Z novim primitivizmom je močno povezan humor, kaj pa cinizem?

Kot mladi ljudje tega seveda nismo znali teoretično pojasniti, smo pa čutili, da je temelj oziroma srčika dobrega ustvarjanja duhovitost. Prava umetnost mora vsebovati pravo mero duhovitosti. Novoprimitivisti smo našli pravi način delovanja, čeprav nismo imeli nikakršnega znanja o estetiki in zgodovini umetnosti. Povsem instinktivno smo čutili, da je tisto, kar je duhovito, tudi tisto, kar ima neko trajno vrednost.

Je bil novi primitivizem mogoč le v Sarajevu?

Ne vem. Vendar se je novi primitivizem zgodil v Sarajevu. Sicer mu je najbolj soroden Neue Slowenische Kunst, čeprav sta to na prvi pogled zelo različni umetniški gibanji. Skupen jima je avtohton in unikaten umet­niški izraz. Obe gibanji sta seveda izhajali iz svojega okolja in lastnih izkušenj. Bosna in Hercegovina se je ukvarjala s svojim primitivizmom, Slovenija pa s svojim totalitarizmom. Sicer pa v Sloveniji ni tolikšnega primitivizma in v Bosni ni tolikšnega totalitarizma in take discipline kot v Sloveniji. Očitno smo se eni in drugi pozabavali s svojo nadlogo. Vendar je princip enak. Oboji smo ustvarili vzporeden in sebi lasten svet s prepoznavno garderobo in zelo strogimi pravili.

Koliko je novi primitivizem še živ?

Zdaj se seveda ne imenuje več tako. Je pa mogoče najti sledi novega primitivizma v glasbi zasedb, kot sta Dubioza kolektiv in Hladno pivo, česar sami niti ne zanikajo. Najbolj pomembno pa se mi zdi, da niso posnemali tistega, kar smo delali mi. Iz naših časov in svetovnega nazora so vzeli za svoje nekaj, kar je zelo pomembno, in sicer to, da se ne bojijo govoriti, kar mislijo, in da imajo pošten odnos do tega, kar delajo. In kar je najbolj pomembno, da tega ne počnejo zaradi denarja, ampak zaradi želje, da komunicirajo s svetom okoli sebe. To so načela, ki smo se jih držali tudi mi in ki so v resnici največ, kar smo sploh naredili, več kot naše pesmi, uspeh in nagrade. Ljudem, ki se ukvarjajo z glasbo, smo pokazali, da glasba ni stroj za pobiranje denarja, temveč nekaj, s čimer se mladi lahko izrazijo, predstavijo svoja stališča in nazore. In si hkrati zagotovijo preživetje, česar tudi ne gre zanemariti.