Tiskane izdaje
Za vami je 40 let delovne dobe. To je ponavadi dovolj, da se gre v pokoj.
(Nasmešek.) Če bi mi priznali vsa ta leta kot delovno dobo, bi mogoče to celo bilo izvedljivo. Tako pa imam v svoji delovni knjižici preko Zveze hrvaških umetnikov vpisano le eno leto delovne dobe.
Kako je punk prišel v Dubravo?
Punk je v Dubravo prišel povsem preprosto, in sicer s singlom skupine Sex Pistols God Save The Queen in je okužil tamkajšnjo mularijo. To je bil sprožilec, da se na najbolj preprost način naučiš rock'n'rolla in stopiš na oder.
Kako ste se vi i vaša družba okužili s punkom?
Mi smo želeli postali del rock scene, biti glasbeniki, vendar to nismo mogli narediti v slogu Pink Floydov. Nismo imeli ne tehnike, ne načina skladanja, ne znanja kot oni. Rock'n'roll je preprosta reč in punkerji so ga oskubili do skrajnih meja. Tako da je lahko vsak, ki je imel kitaro in je želel igrati, to lahko počel. Tako je nastajala glasba brez virtuozov.
Ni bilo niti nujno, da znaš uglasiti kitaro. (Smeh.)
Brez Alana Forda v vaši in naši mladosti ni šlo. Je to bila vaša sveta knjiga, svet strip?
Od stripov seveda, in čeprav smo inspiracijo za naziv skupine našli v njem, sem imel rad tudi druge stripe. Vendar pa mi je bil Alan Ford najljubši in tak je tudi ostal.
Je bil vaš singel Televizori prvi punk singel u Jugoslaviji?
Ne vem, če je to bil prvi punk singel v Jugoslaviji. To je bilo obdobje, ko so se Pankrti iz Ljubljane, Paraf iz Reke ter Prljavo kazalište iz Zagreba začeli uveljavljati. To je bil ta znameniti punk trikotnik. Niti ni tako pomembno, kdo je kaj prvi izdal. To sta bila prava punk benda, katera sem rad gledal v živo. Bila sta utelešenje te punk zgodbe, punk ideologije in načina življenja.
Vaš prvi album je bil eden prvih punk albumov v Jugoslaviji. Ste imeli kakšne posebne težave pred izdajo?
Besedil nam niso cenzurirali, so nam pa nalepiti tisti famozno nalepko, ki je označevala šund in je zato album stal precej več, kot drugi. In so mislili, da bodo na ta način mladino odvrnili od nakupa. Vendar pa je to bilo kontraproduktivno za oblastnike. Ta nalepka je mladini leta 1979 bila eno glavnih zagotovil, katere albume je pa res treba kupiti.
Če pogledam koliko smo bili stari, ko smo izdali prvenec - bobnar je bil star 14 let, mi smo bili nekoliko starejši, a še vedno najstniki, - smo se lotevali zanimivih, aktualnih in tehtnih tem. Prepričan sem, da je to bila zelo dobra glasbena diverzija.
Vas je mogoče zaradi nespodobnega ovitka Mirka Ilića kdaj po telefonu poklical Mick Jagger?
Mirka Ilića je sedaj eden največjih in najbolj znanih svetovnih oblikovalcev in za naš ovitek je razreza znameniti jezik Rolling Stonesov in ga še prepel z varnostno sponko, ki je nekako simbolirala punk. Njegov pristop k oblikovanju je bil zelo jasen in je popolnoma povzel duha časa.
Mi smo pa vsi bili oboževalci skupine The Rolling Stones in smo zato na prvenec tudi dali skladbo Some Boys, ki je neka naša zafrkancija na njihovo takratno uspešnico Some Girls.
Če ste s prvencem postali punk skupina, ste drugim s svojim drugim albumom postali novovalna grupa, s tretjim pa rock skupina?
Če dobro pogledate, mi niti nismo bili punk skupina. V bistvu niti nismo dobro vedeli, kaj naj bi to bilo. Vendar pa so nam bile blizu socialne teme zabeljene z neko satiro, kar je bliže delovanju skupine Buldožer. Tako da nas je bilo dokaj težko nekako uvrstiti v punkovski glasbeni predalček.
V bistvu smo želeli igrati kot Rolling Stonesi, izpadlo pa je tako kot je. Jebiga! Pač nismo znali bolje. Naj vas spomnim, da so to bili precej zmedeni časi. Ko so AD/DC izdali prvi singel, so tudi njih uvrstili med punk skupine.
Glede na to, da sem vedno želel napredovati, je bil tudi naš drugi album Crno-bijeli svijet iz leta 1980 ta nadgradnja. Še prej sem bil v Parizu in sem bil na koncertih skupin, ki so takrat igrale ska in me je to navdušilo. Takrat je bil cel Pariz v tej črno-beli modi.
To je bil v naši družbi v Jugoslaviji precej neroden čas, saj je to bil čas Titove smrti, ko smo skoraj pol leta poslušali le resno glasbo in vse je bilo precej depresivno. Mi pa smo izdali ta album, ki je bil zelo poleten, veseljaški in poskočno plesen. Kmalu nato je sledila skupina Haustor s prav tako poletno pesmijo Moja prva ljubav, pa skupina Film, pa Idoli, ki so imeli nekoliko bolj svetlo glasbo.
Bili ste velika jugoslovanska skupina, potem ena največjih hrvaških skupin in potem spet ena največjih skupin naše regije. Kako sta nacionalnost in nacionalizem vplivala na uspeh Prljavog kazališta?
To so bili zelo negotovi časi, po eni strani se je celo govorilo, da je v Jugoslaviji možna skandinavizacija ... Mi pa smo ostajali v okvirih nacionalnega, občasno zmedeni in konfuzni, nato pa se je prelevilo v vojno. Nismo imeli ne časa, ne volje da bi se znebili ostankov teh nacionalizmov, po mojem se tega še vedno nismo otresli.
Kdaj bomo prišli do spoznanja in vsem priznali njegovo pravico do obstoja in življenja? Potem ko so nastale iz nekdanje Jugoslavije nove države, vem da sem v njih dobrodošel gost. Hkrati pa se zavedam, da so to druge, nove države in se moram temu primerno tudi obnašati.
In nato je nekdanja punk skupina posnela pesem s tamburaškim orkestrom …
Ne maram konceptualnih zadev, vendar ko sem delal album Lupi petama, ki je postal besteller, sem sledil nitim, da bi v osmih pesmih opisal moj švejkovski vojni položaj leta 1993. S pesmimi Pet dana ratujem (subotom se zaljubljujem), pa Lupi petama, ter citat od Dire Straits Brother in Arms v pesmi Tu noć kad si se udavala sem skušal to narediti. Potem pa sem album končal s slavonsko pesmijo Uzalud vam trud svirači s tamburaši. Dvomim, da bi to pesem lahko naredil na kak drug način, da bi tako močno delovala. Niti nisem želel, da bi skupina tu kaj odigrala. To so odigrali amaterski glasbeniki, in mislim, da sta od teh tamburašev le še dva živa. Želel sem, da to pesem odigrajo prav oni in to ji je tudi dalo vso tisto srčnost in prepričljivost.
Kako boste vi in kako se bo na Hrvaškem zaznamovalo 40 let punka?
To je dobro vprašanje. Nekaj smo se pogovarjali, da naj bi Goran Lisica Fox s Parafi naredil nastop na Reki. Vidim, da bodo tudi Pankrti nastopili v Stožicah. Če se bomo mi trije kaj uspeli dogovoriti, še ne vem. Če bi pripravili nek skupen mini punk festival bi to imelo nek smisel, če bi nastopili v kakšni študentski menzi, kjer so se naši koncerti sprva tudi dogajali. Vendar pa takšnih menz skorajda ni več.
