Tiskane izdaje
V okviru programa Attacca, mednarodnega projekta zbora Carmina Slovenica, se danes prvič pri nas predstavlja zbor avstralskih staroselcev Gondwana.
Gre sploh za prvo gostovanje tega zbora v Evropi, na koncertu z naslovom Lajtl v dvorani Union pa nastopajo skupaj z gostiteljskim zborom, ki ga vodi Karmina Šilec, in sicer z izborom sodobne avstralske zborovske literature.
»Biti Aborigin v Avstraliji ne pomeni imeti formalna dokazila, gre za občutek tovrstne identitete ter priznanje staroselske skupnosti, da si njen član,« je dejala umetniški vodja in dirigentka zbora Lyn Williams. V javni percepciji še vedno prevladujejo stereotipi o Aboriginih, ki ostajajo zvesti svoji arhaični kulturi in ne pristajajo na spremembe; vendar to le delno drži, prav zbor Gondwana namreč skuša ob sicer pomembnem elementu ohranjanja dediščine mlade animirati za sodobno kulturo.
Kultura organski del skupnosti
Po mnenju Williamsove ta edina jamči obstoj te dediščine v prihodnosti, zato je še kako pomembna transformacija tega izročila v sodobni kulturni jezik. Nikakor ne poskušajo modificirati njihovih korenin, saj se jih številni sploh več ne zavedajo, saj že nekaj generacij živijo v urbanih središčih. Glede na to, da je bilo še do 60. let prejšnjega stoletja v šoli prepovedano uporabljati katerega od številnih staroselskih jezikov in da ga v avstralskih velemestih govori komajda še kdo, prav tako se le redki iz takšnih okolij zavedajo univerzalnega pomena njihovega kulturnega izročila.
Za domorodna ljudstva je kultura organski del skupnosti, zanje pomeni trajen odnos med živimi bitji, rastlinami in kraji, vzorci in običaji se prenašajo na prihodnje generacije. Zemlja je kraljestvo mitoloških bitji, bogov in prednikov, ki jih obhajajo z rituali, kar se tiče glasbe pa se tradicionalno deli v tri skupine.
Prva je namenjena izključno svetim in skrivnostnim obredom, ki se lahko izvajajo samo na posebnih krajih in s posebnim namenom, njihova vsebina pa je znana le ozkemu posvečenemu krogu. Druga se nekoliko odpre v polje profanega, saj se izvaja ob različnih kolektivnih plemenskih manifestacijah, medtem ko je tretja univerzalna, pojejo in plešejo vsi in to takorekoč ob vsaki priložnosti, prav po sposobnostih pevske interpretacije tovrstne dediščine pa se meri njihova duhovna moč in zrelost.
Vendar je takšno celovito dojemanje sveta in življenja danes omejeno le še na pripadnike Aboriginov, ki so se odločiti distancirati od sodobne civilizacije, medtem ko za njihove mestne pripadnike takšnih razsežnosti kultura že dolgo nima. Ker imajo obenem določene distanco do prevladujoče kulture belcev, so prepuščeni samim sebi oziroma so ujeti v svojevrstnem praznem prostoru brez razpoznavnih identifikacijskih točk.
Zborovska glasba, kjer je prisoten duh kolektiva, se zdi po mnenju Williamsove najbolj primeren in učinkovit način za vzpostavljanje novega odnosa do svojih korenin in tudi do sodobne glasbe. »Rezultati so izjemni« pravi dirigentka, čeprav začetki pred desetletjem niso bili enostavni. Številni so se le stežka odločali za sodelovanje, danes je položaj povsem drugačen, standard kvalitete pa se je zelo zvišal, nenazadnje so med drugim nastopili tudi v Sydneyjski operni hiši.
Specifičen program
Izbira programa je zelo specifična. Tradicionalne pesmi oziroma zgodbe staroselcev in njihove osrednje glasbene motive z dovoljenjem njihovih starešin – ti imajo po tradiciji pesmi in zgodbe »v svoji lasti« – ponudijo kot partiturna izhodišča sodobnim skladateljem. Med njimi sicer skorajda ni staroselcev, tudi klasično glasbeno izobraženih Aboriginov je sorazmerno malo, vendar se je položaj v zadnjih dveh desetletjih zelo popravil.
Enako spoštljivi so tudi pri koncertih. Preden se odpravijo na gostovanje vedno najprej povprašajo starešine če lahko pridejo na njihovo ozemlje, še posebno zanimiva pa je reakcija mladih urbanih članov zbora, ki se pogosto prvič srečajo s svojo pristno izvorno kulturo, odnos pa je praviloma izredno spoštljiv.
In tudi entuziastičen. Čeprav morda vsi nimajo vrhunskih pevskih kvalitet lahko posamezniki zelo solidno funkcionirajo kot člani zbora. Ali ni formiranje ekskluzivno staroselskega zbora spet neke vrste diskriminacije? Po mnenju Williamsove nikakor ne. Težava je namreč v tem, da se večina mladih Aboriginov brez izrecnega vabila nikoli ne bi vključila v zborovski kolektiv, tako kot večina mestne mladine se namreč ukvarjajo z drugimi, navidez bolj kratkočasnimi in mamljivimi aktivnostmi ali pa se izgubljajo v brezdelju.
Zbor Godwana jim obenem nudi priložnost spoznati delček svoje preteklosti – Aborigini imajo brezštevilne posebnosti, med drugim imajo v določenih območjih denimo ženske drugačno govorico kot moški, tako da se lahko brez skrbi pogovarjajo, ne da bi jih moški razumeli, kar se odraža tudi v pesmih –, kot tudi sodobne kulturne ustvarjalnosti. In jo deliti z drugimi. Včeraj je bil to zbor Carmina Slovenica, ki ga Williamsova označuje kot »najboljši zbor na svetu«, v prihodnjih dneh bodo imeli podoben skupen koncert z zborom Dunajski dečki.
