Prve dame slovenske glasbene poustvarjalnosti

Glasbeni impulzi: Izjemne slovenske glasbenice se bodo nocoj premierno predstavile v atriju Mestnega muzeja.

Objavljeno
24. september 2014 18.15
Jelka Šutej Adamič, kultura
Jelka Šutej Adamič, kultura

Na letošnjem zadnjem koncertu v okviru cikla Glasbeni impulzi 2014 (tema je »ženska duša«) se bodo danes ob 21. uri v atriju Mestnega muzeja Ljubljana predstavile tri izjemne slovenske glasbenice, ki so združile moči in pripravile celovečerni program za flavto, violončelo in harfo.

Eva-Nina Kozmus
, Karmen Pečar in Mojca Zlobko Vajgl se bodo v tem sestavu občinstvu predstavile premierno. Eva-Nina Kozmus je zmagovalka tekmovanja Evrovizijski mladi glasbeniki 2010, Karmen Pečar je prejela 3. nagrado na istem prestižnem tekmovanju leta 2002, Mojca Zlobko Vajgl pa je naša vodilna harfistka z bogato mednarodno kariero.

Na sporedu bodo dela Jacquesa Iberta, Clauda Debussyja, Mauricea Ravela, Gioachina Rossinija, Maxa Brucha, Manuela Maríe Ponceja, Félixa Godefroida, Pierra Desvignesa in Alfreda Oelschlegela.

Trio glasbenic je dva dni pred koncertom v sobi Mojce Zlobko Vajgl na ljubljanskem konservatoriju sproščeno preigraval še zadnje finese. Pogovor smo začele s tekmovanji. Vse tri so namreč zaznamovala tekmovanja, na katerih so se običajno vrhunsko odrezale.

»Pomembna so predvsem v mlajšem obdobju glasbenika, ko se še kot dijak kališ na različne načine, kasneje pa ugotoviš, da se moraš sam lotiti raziskovanja in uživati v delu sam s seboj, razvijati sebe,« je začela pogovor Zlobkova.

Pomen mentorjev, ki vodijo glasbenike in jih spremljajo na tekmovanjih, je izpostavila Kozmusova in poudarila, da je imela veliko srečo. Vedno so ji stali ob strani, kar je psihološko pomembno, saj se je ob njihovi podpori lažje razvijala kot glasbenica.

»Kadar sem bila povsem na tleh, me je mentor dvignil, prepričal, da mi gre dobro. V Lyonu sem imela nekajkrat občutek, da bi nehala igrati, a mi je mentor vlil voljo do igranja, da sem ponovno vzljubila svoj inštrument.« Kaj pa trema, vprašamo Pečarjevo, ki se zasmeji ...

»Ste pa napačno vprašali!« Kako, ne poznate treme? »Ne,« odločno nadaljuje. Na odru je od petega leta in nastopanje je vedno videla v luči igre, nečesa zabavnega. Seveda je vedno čutila tudi odgovornost, dodaja, da je dve uri pred nastopom največkrat precej sitna in slabo prenaša vprašanja, ker se vsa posveča notam. A strah je ni! Komaj čaka, da pride na oder.

Ženska : moški

Pogovor nadaljujemo malo bolj »filozofsko«. Zakaj v triu ni moškega izvajalca? Ali se glasbene izvedbe moških razlikujejo od žensk ... Zlobkova je najprej navdušeno izpovedala svoje veselje, da sodeluje z dvema odličnima glasbenicama, ki sta zablesteli v dveh glasbenih mestih z bogato glasbeno tradicijo – na Dunaju in v Berlinu, kjer je tudi sama pustila del kariere in sodelovala s pomembnimi glasbeniki.

Veliko raziskuje možnosti prepletanja različnih inštrumentov s harfo, saj gre za glasbilo, ki zahteva posebno organizacijo. »Raziskujem, s katerimi inštrumenti in katerimi glasbeniki bi rada igrala. Sodelovala sem v različnih zasedbah, kvartetih, kvintetih, igrala s pihali in drugimi inštrumenti, a v takšni zasedbi, torej harfa, violončelo in flavta, igram prvič. Prvič tudi igram z dvema glasbenicama.«

Že na prvih vajah so čutile novo, drugačno energijo. Bila je lažja, mehkejša, bolj transparentna, ženska energija pač. Ne boljša ali slabša kot vlada v zasedbah z glasbeniki, ampak drugačna. Kozmusova je dodala, da je imela večinoma moške profesorje, kar je njena sedanja asistentka tudi opazila in ji rekla, da ima nekaj moškega v sebi. »Mislim, da je dobro imeti izkušnje moških in ženskih ustvarjalcev, čeprav je res, da gre pogosto za drugačne energije.«

Pečarjeva se večinoma giblje v moškem svetu, moški so bili njeni mentorji in najpogosteje soigralci. Tudi ona, tako kot Zlobkova, prvič igra v ženskem triu in res se ji zdi drugače. »Vsaka od nas ima posebno pot,« doda Zlobkova, »zato se mi zdi logično, da smo se našle. Piko na i je dal Niko Houška, ki nas je dejansko povezal.« Spomni, da sta se s Pečarjevo večkrat dogovarjali, da se bosta glasbeno povezali, a jima do zdaj ni uspelo. Združila ju je Eva.

Vendar ni pomembno, ali skladbo izvaja moški ali ženska, šteje predvsem to, kaj in na kakšen način izvajalec sporoča, kako interpretira glasbo, kaj je v tem človeku. Že mogoče, da ima moški pianist morda več moči, tudi moški harfist ima drugačen ton, meni Zlobkova, igra drugače. Ženske morda res imamo več izvajalske nežnosti, čeprav je tudi res, da je to odvisno od posameznika, od njegovega posebnega potenciala. Če imaš možnost, da lahko lepoto, ki jo ima vsak glasbenik v sebi, tudi posreduješ, je to nekaj najlepšega, in prav to je verjetno tisto, kar poslušalci začutijo.

Čar komornih zasedb

V komorni igri se njihovi interesi združijo, nadgrajujejo. Uživajo v skupni igri, poskušajo doseči perfekcijo. »Delo z orkestrom je drugačno, na odru si predvsem sam, sodeluješ z dirigentom, on pa to prenese na orkester. Gre za drugačen miselni proces, razmišlja Kozmusova.

Pri komorni igri so si izvajalci zelo blizu, zato je pomembno, da se razumejo med seboj. Gre za zelo intimno povezavo, so prepričane glasbenice. Pečarjevi se zdi komorna igra še najbolj življenjska, podobna vsakdanu, saj se moraš z nekom dogovoriti, se dobiti, sklepati kompromise. Sodelujoči morajo najti skupno pot, zato je nujna komunikacija.

Vse tri so zgodaj začele glasbeno kariero. Kdaj naj se otrok začne učiti, je odvisno od tega, kakšen inštrument bo igral. Za pihalce je bolje, da začnejo kasneje, saj se otroku pljučna kapaciteta šele razvija, medtem ko lahko s klavirjem ali godali začnejo že pred dopolnjenim petim letom. Obstajajo tudi manjše, tako imenovane irske harfe, izdelali so tudi že posebne flavte, ki so nekako ukrivljene, da so primernejše za majhne otroke.

Tudi violončela so za majhne majhna, podobna malo večji violi. Strinjajo se, da je krasno, če se mladi otroci ukvarjajo z glasbo, saj je to univerzalni jezik in povezuje ljudi. Glasbene šole imajo veliko aktivnosti za majhne otroke, učenje inštrumenta razvija posluh, odprtost, sodelovanje ... In ne samo to, otroci lahko skozi prijetno druženje z glasbo pridobivajo tudi delovne navade in disciplino.

Skrbno so izbrale skladatelje za nocojšnji večer. Ravelova Sonatina je bila originalno napisana za klavir, zato je Zlobkova uporabila priredbo. Priredbe pogosto pripravijo kar same, Kozmusova je dodala, da je to »preprosto«, še posebej, če pripravlja priredbo skladbe, napisane za sopranski inštrument, kot je tudi njena flavta. Na koncertu bodo pripravile tudi presenečenje. Za bis pa krstno priredbo Astorja Piazzolle, ki jo je za njihov trio pripravil skladatelj Jani Golob.