Prvi glas britanskega novega soula

Čeprav je Andreya Triana na začetku kariere, je v Ljubljani že imela dva nastopa. Prvega kmalu po izidu prvenca Lost Where I Belong leta 2010, ki ga je produciral Bonobo, nedavno pa še pred izidom drugega albuma. Z izjemno britansko vokalistko smo se pogovarjali o njenih glasbenih začetkih, vplivih in načrtih.

Po vašem prvem nastopu v Ljubljani januarja 2011 sem napisal, da vaš pevski pristop spominja na velike pevke, kot so Nina Simone, Heather Small, Lauryn Hill, Erykah Badu, Sade Adu in Skye Edwards. Vam je katera od njih blizu?

Zelo. Vse pevke, ki ste jih omenili, obožujem, ker so izjemne umetnice in ženske ter so mi velike vzornice in navdih. Še posebno Nina Simone.

Je odraščanje v večetničnem delu Londona vplivalo na vaš umetniški pristop?

Prepričana sem, da je bil ta vpliv močan, saj sem bila obkrožena z zelo različnimi zvoki, glasbo, različnimi ljudmi, različno hrano. In vso to raz­nolikost ponotranjiš, jo posrkaš in postane del tebe. Zdi se mi, da je bilo odraščanje v takem okolju moja prednost in zato ostajam odprta za glasbeno različnost.

Je glasbeniku lažje, če začne svojo kariero v Londonu, v Angliji?

Ne vem. To je precej težko vprašanje. Tam je veliko ljudi z vsega sveta, ki so velike glasbene zvezde, je pa res, da ima London urejeno glasbeno okolje, prostore za nastopanje, založbe, celotno infrastrukturo, tako da je tu res dobro začeti glasbeno kariero.

Že zelo mladi ste začeli peti in veliko časa ste menda prebili v svoji sobi s kasetofonom.

To je bilo takrat, ko sva se mamo samohranilko preselili iz Londona na podeželje v West Midland, kjer ni bilo multikulturnega okolja niti veliko glasbe. Takrat sem se res predala glasbi, bila mi je nekakšno zatočišče. Odkrivala sem svet zvoka in poezije.

Kaj je za vas pomenilo, ko so vas leta 2006 povabili na Red Bull Music Academy v Avstralijo?

To je bilo nekaj izjemnega. Red Bull jo pripravi vsako leto na drugem koncu svetu. Najamejo kakšno skladišče in povabijo najboljše umetnike in grafitarje, da vse ozaljšajo, postavijo tudi izjemen studio. Predavatelji so z vsega sveta, sami najboljši v svojem poslu, vse pa je namenjeno sproščenemu druženju in ustvarjanju glasbe. Takrat je recimo o svojem ustvarjanju pripovedovala Erykah Badu. Veliko smo sodelovali in se učili o glasbenem poslu. Srečaš različne ljudi iz umetniških krogov, ki jih drugače ne bi nikoli, kar ti zelo razširi način razmišljanja. To je bila res posebna izkušnja.

Je po vašem mnenju učenje petja pomembno za pevko?

Aaah, doslej nisem imela še niti ene pevske učne ure. (smeh) Vendar je zelo pomembno, da razumeš svoj inštrument, ne glede na to, kaj si, pevka ali flavtistka. Moraš poznati svoje telo, se znati ogreti, občutiti okolje in vedeti, kako potegniti najboljše iz svojega glasu.

Lahko učenje celo pokvari unikat­nost glasu?

To je lahko res, lahko pa tudi ne. Če pogledate Alicio Keys, ki se je učila petja in hkrati ohranila svoj izjemni glas ... Pomembno je, da se naučiš vzdrževati glas. Če greš na trimesečno turnejo in vsak dan poješ dve uri, se dejansko moraš naučiti, kako to preživeti.

Po izidu prvenca so vas razglasili za prvi glas novega britanskega soula.

To je bilo veliko presenečenje. V bistvu le poskušam delati glasbo, ki mi je všeč, in upam, da bo všeč tudi občinstvu in da se ga bo dotaknila. Vesela sem vseh pozitivnih odzivov.

Album Lost Where I Belong je prinesel mešanico ritmov in zvokov, od bossanove, bluesa, jazza, triphopa, popa, soula, reggaeja ...

To je dejansko glasba, ki jo rada poslušam in pojem. Pomembni so mi občutki, ko jo ustvarjam in ko jo izvajam v živo. To je glasba mojega odraščanja.

Na obeh koncertih v Ljubljani ste uporabili tudi akordične citre. To je precej nenavaden inštrument v pop glasbi.

Zelo mi je všeč ta zvok. Citre mi je predstavil Bonobo, ki je produciral moj prvenec in sem nanj morala uvrstiti tudi citre. Prav zaljubila sem se v njihov zvok. In najlepše pri vsem je to, da se ga sploh ni treba naučiti, pritisneš na gumb in že je tu določen akord.

Spet ste se izjemno poigrali s svojim looperjem pri izvedbi pesmi dueta Eurythmics Sweet Dreams Are Made Of This. Za to je potrebno veliko koordinacije, da tako poješ sam s sabo.

Seveda in potrebno je veliko vaje, pa se vseeno včasih zmotim.

Kakšno glasbo pa bo prinesel vaš novi album?

Mislim, da bo precej drugačen od prvenca. Najprej sem se skoncentrirala na pesmi, potem na zgodbe, besedila, da so ta še bolj iskrena in je zvok težji in bogatejši.