Rade Šerbedžija pravi, da Ines ne pripada samo Arsenu in njemu

Rade Šerbedžija je svetovljan, ki se enako dobro počuti v Los Angelesu, kot na Reki. Igralec, pevec, režiser in predvsem zelo srčen umetnik redno nastopa v Gallusovi dvorani, kjer bo jutri povabil v goste Sašo Lošića - Lošo. Za Delo je spregovoril o Arsenu Dediću, Ines, svojih glasbenih ambicijah in o razumevanju žensk.

Nedavno ste izdali impozanten dvojni album in devede vašega koncerta v zagrebški dvorani Vatroslava Lisinskega. Kaj vam pomenijo taki koncerti?

Koncert v dvorani Lisinskega je vedno poseben, kakor tudi koncerti v Cankarjevem domu. To so kultni prostori in tudi kraji najbolj pomembnih dogodkov glede moje glasbene, pevske dejavnosti. Na take koncerte prihaja posebno občinstvo, ki me spremlja že dolga leta in zato so ti nastopi zame velika odgovornost. To so tudi dvorane, kjer nastopam v najboljših možnih razmerah.

Imajo odlično ozvočenje, razsvetljavo in ravno pravšnje število občinstva, okoli dva tisoč. Vedno se posebej veselim takih koncertov in sem že nestrpen, da se srečam z mojimi Slovenci v Cankarjevem domu.

Lani ste velik del koncerta prepustili Arsenu Dediču, vašemu umetniškemu bratu, za katerega je to bil eden zadnjih.

Arsen Dedić je ne samo moj umetniški brat, on je brat in vzor vsem tistim, ki so se na pesniški način ukvarjali z glasbo na teh naših prostorih. Njegov velik talent in bleščeča poezija sta bila smerokaz vsem tistih sijajnim tipom, ki so se pojavili na naši, nekoč skupni, glasbeni sceni. Bregović, Balašević, Lošić, Kreslin, Predin, Štulić, Divjan, Rundek in podobni so vsi padli ven iz Arsenovega klobuka. Kakorkoli smo vsi samosvoji in posebni, vsi mi nosimo del Arsena v sebi.

Bil sem zelo vesel, ko je pristal, da bo gost na lanskem koncertu v dvorani Lisinski. Ko je prišel na vaje v studio blizu Samoborja, je že na vratih dejal, da bo na koncertu zapel 12 pesmi. Cela skupina se je začela smejati, saj običajno gostje odpojejo dve ali tri pesmi. On pa je dodal: Kaj se smejete, lahko jih odpojem še več ...

Tako je na tem koncertu nastopil s kar 16-imi pesmimi. Bil sem presrečen. V programu sem preskočil precej svojih pesmi, da ne bi bil koncert predolg. Na koncu je izpadlo, da sem bil gost na lastnem koncertu. Bilo mi je prav lepo, saj je bil ob meni moj učitelj, katerega sem vse življenje občudoval. In spet sem se spremenil v njegovega nabolj zvestega oboževalca.

Leta ste bili povezani z Arsenom. Kaj je on pomenil v jugoslovanskem in hrvaškem kulturnem kontekstu?

Arsen je bil precej več od tistega, kar se je vedelo o njem. Bil je eden največjih, zame pa največji kantavtor. Vendar je bil Arsen tudi velik pesnik, eden najpomembnejših pesnikov sodobnega jugoslovanskega pesništva. Bil pa je tudi ena od ikon, ki je zaznamovala življenja naše generacije.

Ste kdaj imeli koncert brez njegove pesmi Ne daj se Ines?

Da. Nekajkrat sem poskusil na prigovarjanje mojega velikega prijatelja in kitarističnega virtuoza Miroslava Tadića. On je to predlagal, čeprav je velik oboževalec Arsenove poezije in glasbe. Želel je, da bi bili najini koncerti nekoliko drugačni in glasbeno sodobnejši.

Vendar pa so po takih koncertih prišle do mene dekleta različnih starosti zelo jezne in iskreno užaljene. Menim, da so imele prav, kajti Ines ne pripada samo Arsenu in meni, Ines je postala last tisočev ljudi, ki so se zaljubili v to najino pesem. Spominja jih na njihovo mladost in prve ljubezni, na čase, ko smo živeli srečno in brez skrbi.

Kako je glasba prišla v vaše življenje? Kakšneambicije ste imeli kot mladenič, kot srednješolec?

Že od otroštva sem zelo rad prepeval. Moja mama je lepo pela in je znala veliko pesmi. Tako nekako je pesem postala del mojega življenja. Sprva sem pel balade, šansone in starograjske pesmi po gledaliških bifejih, kje smo se po naših predstavah družili in popivali.

Nato sem srečal Arsena, ki me je začel vabiti na njegove koncerte. Sprva sem na njih recitiral njegove pesmi, potem pa mi je dajal vse težje naloge. Tako sem z njim začel peti duete, kot je na primer pesem Oj, mladosti.

Kakšno glasbo ste poslušali kot najstnik?

To so bili Pat Boone, Elvis Presley, Frank Sinatra, prve pesmi Arsena Dedića in Draga Diklića ter seveda italijanske kancone.

Vas je kdaj očaral kak inštrument, da ste ga želeli igrati?

Vedno sem želel znati igrati klavir, vendar me oče ni želel dati v glasbeno šolo, ker se je bal, do bom zanemaril svoj šolske obveznosti. Tako mi je kupil kitaro, katero pa sem zaradi kovinskih strun in mojih otroških prstkov zelo hitro opustil. Tako je klavir ostal moj nedosanjan sen. Vendar pa imam zato prijatelja Jureta Ivanušiča, katerega obožujem in se zato pogosto družim z njim in njegovim klavirjem na mojih koncertih.

Vaši koncerti imajo pogosto tudi družinske goste. Kako napreduje glasbena kariera vaše hčerke Milice?

Milica je popolnoma posebna in svoja. Nje ne morete v nič prisiliti, saj počne natanko tisto, kar v tistem trenutku čuti. Z njeno mamo Lenko ji pustiva, da dela kar hoče. Tako sedaj živi v Los Angelesu in dela v znani restavraciji kot suši šefinja. Odločila se je, da bo to delala nekaj let, igra pa tudi kitaro in piše nove pesmi. Živi svoje življenje.

Tudi sicer ste v vaši družini obkroženi predvsem z ženskami. Ali lahko moški sploh razume ženske?

Ne znam povedati, kako moški na splošno razumejo ženske. Verjetno vsak na svoj način. Kar se mene tiče, jaz sem popolnoma zaljubljen v ženske ... ženske matere, ženske ljubice, ženske prijateljice, ženske hčerke in ženske vnukinje. Celo življenje sem obkrožen z ženskami in zelo dobro se počutim v tej družbi.

Jih razumete?

Sploh je nebistveno, če jaz razumem ženske ali ne ... Tudi ko jih ne razumemo, so one posebne. Rad imam njihove muhe in igrice, njihovo nežnost in čutnost ter vse to, kako so drugačne od nas moških.

Zakaj so ženske pogosteje inspiracija v umetnosti kot moški?

Oh, je je pa ja jasno, ker so neizmerno lepe ... polne ugank in misteriozne. To je pa tisto, kar ima umetnost oziroma umetniki radi.

Ljubljanski koncert bo ob mednarodnem dnevu žena. So zdaj evropske ženske končno svobodne? Bolj kot Američanke?

Ženske so v bistvu bolj svobodne od moških. Ne razmišljam o razlikah med Američankami in Evropejkami. Verjetno so Evropejke v neki prednosti glede osveščenosti o svoji individualnosti, kar je posledica evropske zgodovine in kulture.

Ko pa se govori o neenakopravnosti žensk v svetu, se običajno omenjajo nesorazmerna zastopanost v nekaterih poklicih, kot je politika, poslovni svet, vojska, policija, nogomet in podobno. Jaz tudi nisem za to, da se ženske v teh poklicih izenačijo z moškimi. V tem pogledu sem zelo tradicionalen. Prav je, da si moški opasa sabljo, ženska pa veze gobeline ...

Če pa govorim o problemih žena po svetu, so predeli Afrike in Azije, kjer so ženske v resnici zelo ogrožene, kjer se celo skriva njihova lepota. Naj ne govorimo še o tistih predelih sveta, kjer tako dojenčice kot najstnice odpeljejo v nekakšno začasno šolsko učilnico, kjer jim na šolskih klopeh na belih prtih z majhnimi ostrimi škarjicami odrežejo klitoris. Tako genitalno iznakaževanje, ki ga v Indoneziji in še v nekaterih državah opravljajo že več kot pet tisoč let, je zame ena najbolj mračnih tradicij človeštva.

Pa vendar, naj za hip pozabimo ta moja razmišljanja in bodimo optimistični, vsaj glede nas na teh koncih in krajih. Tako da zaželim našim dragim Slovenkam, ki so tako lepe, samozavestne in resnično samosvoje, srečen in vesel osmi marec. Dekleta, se vidimo v Cankarjevem domu.