»Recepta ni. Včasih se stvari kar zgodijo«

Marko Črnčec, pianist bo nocoj z Big Bandom RTV nastopil v Cankarjevem domu.

Objavljeno
30. marec 2018 12.51
Tina Lešničar
Tina Lešničar

»Slovenska jazz zvezda iz New Yorka« plakati po mestu že ­nekaj časa napovedujejo koncert pianista Marka Črnčeca z Big Bandom RTV. Pri nas verjetno najbolj iskan pianist se je pred dvema letoma na vrat na nos odselil v New York, novim izzivom naproti. Zdaj se je vrnil kot gost, da bi predstavil svojo glasbo v novi različici.

Odraščal je na podeželju v Jurov­skem Dolu, kjer se je po štajerskih gričih razlegala predvsem ­narodno-zabavna glasba. Prvi inštrument mu je kupila mama, ko je bil star tri leta – harmoniko. Darilo je vzel resno in pri sedmih letih suvereno nastopil v narodno-zabavni oddaji na televiziji. »Med odraščanjem sem izpustil veliko muzike. Moji vrstniki znajo na pamet vsa rock in pop besedila z začetka devetdesetih let, jaz pa poznam ­recimo vse Avsenikove komade,« je povedal enaintridesetletni glasbenik, ki je v glasbeni šoli s harmonike hitro ­presedlal na klavir. V srednjo glasbeno je prišel »čisti klasik z oberkrajner zaledjem« in šele med študijem na graškem konservatoriju zares padel v jazz.

Kmalu se je preobrazil v pravega glasbenega kameleona, s tehnično izpopolnjenim (svetlobno hitrim) igranjem, natančnostjo, prepoznavnim izrazom, ob tem pa s spoštovanjem do različnih glasbenih zvrsti pa tudi z družabnostjo in optimističnim, energičnim značajem postal najbolj iskani pianist pri nas. Spremljal je Perpetuum Jazzile,­ Majo Keuc, Trkaja, Zorana Predina in bil redni član zasedb Igorja Matkovića, Roberta Jukiča, Tomaža Gajšta, Boštjana Simona in drugih jazzistov.

Predanost glasbi

Pri slovenski založbi B.A.S.E. je izdal svoja prva dva albuma Sig­nature in Moral Interchange. Po triu je razširil zasedbo in povabil vanjo tedaj še v New Yorku živečega saksofonista Lenarta Krečiča, obetavnega ameriškega trobentača Jonathana Powlla, bodočo bobnarsko zvezdo Marcusa Gilmora ter zvezdniškega basista Armanda Golo, ki je igral s Črnčečevim pianističnim vzornikom Gonzalom Rubalcabo. Tretji album Devotion je pri britanski založbi Whirlwind Recordings izdal leta 2014. Tokrat so njegove glasbene ideje podprli sami Američani: saksofonist Mark Shim, basist Christopher Tordini in izjemni bobnar Justin Brown.

Devotion so kritiki pospremili z besedami: »Močno delo, ki ne preseneča le po skladateljski plati, temveč tudi po tem, kako zasedba odkritosrčno ponotranja in razvija glasbene ideje in etos.« Ena največjih jazzovskih publikacij na svetu All About Jazz je uvrstila Devotion med dvajset najboljših jazzovskih plošč leta 2014.

Po treh jazzovskih albumih je lani pri priznani španski založbi Fresh Sound New Talent izdal album Ruthenia, ki sloni na glasbi ruskih skladateljev 20. stoletja – Stravinskega, Šostakoviča, Prokofjeva, Skrjabina in Rahmaninova. »Všeč so mi njihovi harmonski pristopi. Bili so med prvimi skladatelji, ki so vpeljali v glasbo močno vlogo ritma, v smislu večje razgibanosti in kontrapunkta. Tega projekta sem se lotil precej teoretično, analiziral sem partiture, si sposodil kakšno temo, jo prearanžiral in se poigral z njihovimi skladateljskimi pristopi. To je bil nekakšen matematični eksperiment,« je povedal o projektu, ki je z ameriško ritem sekcijo in enajstčlanskim komornim orkestrom nastal po naročilu Festivala Maribor.

Zunaj cone ugodja

»Od sedmega leta sem nastopal na veselicah, rojstnih dnevih, navajen sem veliko delati. Sprejel sem vsako ponudbo. Naenkrat pa sem ugotovil, da me veliko glasbe, ki jo igram, na duhovni ravni ne osrečuje. Potreboval sem oddih, da se spet najdem,« je povedal Črnčec. In začuda je našel notranji mir v mestu, ki nikoli ne spi. »Že ko sem nekajkrat prej obiskal New York, sem vedel, da se bom nekega dne vrnil za dlje časa. V Sloveniji živimo v coni udobja, pa se tega ne zavedamo. Tu so ljudje hitro zadovoljni s sabo in svojim delom. V okolju, kjer je veliko ljudi boljših od tebe, se šele pokaže, iz kakšnega testa si.«

Nekaj časa ga je še držalo vznemirjenje nad vso to glasbo, ki se vsak trenutek dogaja v velemestu. Potem se je sprijaznil, da se pač ne more udeležiti vsakega jam sessiona­ in obiskati vsakega koncerta, čeprav se tako najhitreje uveljaviš na sceni. Priznanje drugih glasbenikov, ki te morda povabijo v svojo zasedbo, je namreč bistven del uspeha v tujini na poti do samostojne kariere in Črnčecu je to uspelo razmeroma hitro.

»Nekomu, ki je v New Yorku študiral in si v tem času nabral zveze in poznanstva, je gotovo lažje. Jaz pa sem imel srečo, da sem očitno spoznal prave ljudi,« je povedal Črnčec. Tako ga je Mark Shim priporočil čislanemu kitaristu Rezu Abbasiju, s katerim je nato nastopil v slavnem klubu Jazz Standard in se odpravil na turnejo. Nastopil je že skoraj v vseh poznanih newyorških klubih, tudi znamenitem Blue Note. Poleti se bo na turneji pridružil kitaristu Miku Morenu. »Recepta ni. Včasih se stvari kar zgodijo,« je dejal še vedno prizemljeni glasbenik, ki ga pregovorna ameriška pragmatičnost ni posrkala vase.

Pred kratkim mu je naveličani Američan podaril koncertni klavir, ki si ga je pripeljal v stanovanje v Ridgewoodu, v Queensu, kjer živi z ženo Tinko, tudi glasbenico. Zdaj bo lahko kar doma prirejal jam sesione. Ima namreč razumevajočega stanodajalca, ki je njegov učenec klavirja. Vsak teden pa se Črnčec odpravi tudi v Bronx, kjer priletnega italijanskega gospoda poučuje harmoniko.