Tiskane izdaje
Fascinanten koncert prijateljstva med narodi ob ogromnem spomeniku 150 tisočim padlim italijanskim vojakom v prvi svetovni vojni v Sredipolju z Verdijevim Requiemom in z velikim mednarodnim ansamblom pod dirigentskim vodstvom Riccarda Mutija ter ob navzočnosti predsednikov držav Italije, Slovenije in Hrvaške je prevzel osem tisoč ljudi.
Riccardo Muti je italijanski zunanji minister za kulturo; položaja sicer uradno nima, a je morda najbolj zanesljiva osebnost, ko je treba italijansko kulturo, še posebej glasbeno, promovirati doma in na tujem. Muti kot da je rojen za to kulturno in politično funkcijo, ki je nastajala sproti in morda ne čisto načrtno, ko je leta 1997 začel s Koncerti prijateljstva (med narodi s pomočjo glasbe) v tedaj še močno porušenem Sarajevu. Nastala je serija, kakršne ni uspelo realizirati nikomur doslej.
Muti je Italijan, patriot, ne vem, ali je nacionalist, vsaj ne v slabšalnem pomenu besede, povsem se zaveda moči italijanske kulture, še posebej glasbene. Že pol stoletja interpretira Verdija in njegov večno skrivnostni Requiem.
Kaj nam danes še lahko pove Verdijeva poldrugo uro dolga partitura? Odvisno od okolja, razpoloženja, priložnosti, lokacije, udeležbe ljudi ... Vedno je kaj drugačnega, novega, spominskega, jubilejnega ... Tokrat še posebej; spomin na začetek Velike vojne, Muti dodaja še spomin na žrtve vseh vojn.
Žal veliki Verdi ni slutil in še manj vedel, da bo Requiem ali maša za umrlimi aktualna tudi v današnjem času, kot je bila aktualna ves čas po Verdijevi smrti in spremlja kot resnična maša vse dvajseto stoletje nesmiselnih klanj s sto in več milijoni nedolžnih smrti.
Kaj v resnici poje na koncu Requiema sopranistka, kot smo videli v Sredipolju zelo dramatičen, a ne vedno glasovno izenačen nastop Tatiane Serjan, ko poudarja Libera me Dominde, de morte aeterna? Od česa naj se človek, tu še posebej ženska (?), osvobodi, česa je kriva ali človek kriv? Naj se osvobodi samega sebe in zla v sebi? Verdi je nedvomno na koncu Requiema zelo skrivnosten. Ne povsem jasen, čeprav naj bi na nas zasijala nebeška luč. A te luči pravzaprav človeštvo še ni in kot da je noče dočakati.
Muti je s svojimi štirimi solisti v interpretaciji nakazal bolj operni pristop, kar je tudi najbolj prav. Verdi ni napisal koncerta, ampak operni koncert s smiselnim in povzetim dialogom s svojimi operami; s samim seboj. Tako je mezzosopranistka Daniela Barcellona s svojim dramatiziranim poudarjanjem usode ženske še najbolj spominjala na končno usodo Amneris v Aidi, sopranistka je bila na koncu še najbolj podobna usodi Traviate in morda še bolj Lady Macbeth, ko poje Tremens factus sum ego et timeo; ko imaš v svoji zavesti zločin, si zares šibak pred večno in pravično kaznijo.
V tenoristu Saimiru Pirguju je Muti našel nadaljevalca tradicije svojih večdesetletnih interpretacij Requiema. Ima čist glas in zanesljiv nastop, morda je rahlo tog, preveč pravilen in premalo dramatično operen ter glasovno prepoznaven. Podobno basist Riccardo Zanelatto, v nizkih legah z izrazito toplim glasom in italijansko barvo verdijanskega tipa.
Ne vem, čigava je bila ideja videoprojekcije dokumentarnih filmskih izsekov iz jarkov prve svetovne vojne. Tu je bilo nekaj televizijskih zaslonov, verjetno pa bo RAI to vkomponirala v svoj posnetek, ko bo opravila montažo celote. V prizoru in glasbi Hostias et preces tibi, Domine (duhovnik dvigne hostijo visoko v zrak in vojakom pred smrtjo podeli še zadnje sveto obhajilo!) je bilo toliko groteske in grenkobe, ampak Verdi tega ni mogel vedeti, morda pa je to slutil in se tega celo bal?!
Riccardo Muti je ves čas mogočen zbor žal nekoliko preveč držal nazaj, kot bi se bal, da bo prevelik forte zbor namesto v pravi crescendo preusmerill v kričanje. Muti je pozabil, da zbor v tem okolju 150.000 mrtvih vojakov vpije od bolečine mlade in krivične smrti, tu, ob diskretno osvetljenem spomeniku do vrha kakih tristo metrov daleč in s tremi križi na vrhu, pa bi sam pogrešal totalno dramatično moč, ki je ni bilo. Trenutek veličine pozabe! Trans!
Morda bo zvečer na Kongresnem trgu v Ljubljani močneje!? Orkester je imel dobre in povprečne trenutke; slab je bil Sanctus, piani v godalih žlahtni, dobra nekatera pihala (zlasti flavta). Podobno premalo udarni vstopi (Dies irae), ko se mora dramatika stopnjevati do maksimuma; do koder sega moč interpretov ob sicer tu precej diskretnem ozvočenju. Verdi je polnokrven, Muti pa, kot da bi hotel na konjskih dirkah žrebce držati za uzdo! Morda bo zvečer na Kongresnem trgu v Ljubljani vajeti popustil!
Sijajna pa je bila Mutijeva poteza, da je po koncu Requiema z odra prisluhnil osamljeni trobenti visoko na terasah betonskega spomenika v igranju Tišine. Najprej je bil v ogromnem avditoriju mir, potem pa je, mislim da prvi vstal hrvaški predsednik Ivo Josipović in za njim vsi drugi. Muti ima instinkt za dogodek in njegovo intimo, veličino in prevzemajočo neponovljivost. To je človek z dušo!
