Tiskane izdaje
Robin Trower je angleški kitarist, ki mu bolj površni poslušalci praktično celotno glasbeno kariero priznavajo, da sicer zna igrati kitaro, da pa ni nič več kot le dober oponašalec Jimia Hendrixa. Na začetku njegove (solo) kariere je bilo to morda celo res, vendar pa je tudi v rock triu, v taki zasedbi je igral tudi Hendrix, kmalu pokazal, da je razvil svoj slog, ki sicer res temelji na načinu, kot ga je utemeljil Hendrix, vendar pa ima tudi svoje slogovne posebnosti, ki z velikim mojstrom električne kitare dejansko nimajo posebne povezave.
Začetki v domačem okolju
Robin Leonard Trower se je rodil 9. marca 1945 v jugovzhodni londonski četrti Catford, zgodnjo mladost pa je preživel v mestu Southend-on-Sea v pokrajini Essex. Leta 1962 je še kot mulec ustanovil zasedbo, ki je sčasoma prerasla v skupino The Paramounts. Leta 1964 se je njihova predelava pesmi Poison Ivy, ki sta jo napisala ameriška avtorja Jerry Leiber in Mike Stoller, skupina The Coasters pa se je z njo leta 1959 povzpela na vrh Billboardove lestvice, uvrstila na 35. mesto angleške lestvice. Resnici na ljubo je skupina The Paramounts najbolj znana po tem, da je iz nje, z dodatkom nekaterih prominentnih članov, nastala svetovno znana angleška skupina Procol Harum. Eden prvih, ki se je pridružil Trowerju in Paramounts pri iskanju novega glasbenega izraza, je bil dijak Westcliff High School, avtor, pevec in pianist Gary Brooker, kasneje gonilna sila Procol Harum.
Trower je leta 1966 razpustil Paramounts, zato da bi se lahko glasbeno razvijal in se ukvarjal s solo projekti. Za kratek čas je ustanovil lokalni trio The Jam, ki ga ne smemo zamešati z istoimenskim triom, ki ga je na začetku 80-ih let ustanovil kitarist Paul Weller. Trio je bil kratkega daha in je bil bolj namenjen »prstnim vajam«, kot pa resnemu igranju. Ko je bilo s tem konec, se je Trower leta 1967 za nekaj let pridružil super uspešni prog rock skupini Procol Harum. Igral je na njihovem milijonskem hitu A Whiter Shade of Pale in z njimi do leta 1971 posnel pet albumov, ki še danes predstavljajo najboljše plošče v njihovi karieri.
Trower se je po odhodu iz Procol Harum za kratek čas pridružil skupini, ki je, glede na imena članov obetala zelo veliko. Skupina si je nadela ime Jude, v njej pa so poleg Trowerja, ki je skrbel za kitare, igrali še škotski pevec Frankie Miller, basist in pevec James Dewar iz škotske blues rock skupine Stone the Crows in bobnar Clive Bunker, ki je prej igral pri slavnih Jethro Tull. Vendarle pa skupina, ki ji je britanski glasbeni tisk že začel dajati superlativne predpone, ni nikoli posnela nobene skladbe in je že nekaj mesecev po svojem nastanku dokončno razpadla.
Trower je tako spet ostal sam s svojo kitaro in ojačevalcem. Odločil se je, da tokrat ustanovi trio, ki bo imel ideje, zasedbo in glasbo, s katero se bo na sceni lahko (uspešno) obdržal dlje časa. K sebi je pritegnil basista in pevca iz Jude Jamesa Dewarja, za bobne pa je sedel Reg Isidore, ki pa ga je po dveh albumih zamenjal ameriški bobnar Bill Lordan. Ta ni bil od muh, saj je prej igral v ameriški zasedbi Gypsy in pri svetovno znanih Sly and the Family Stone.
Prva plošča nove skupine
Leta 1973 je za britansko založbo Chrysalis Records izšla prva plošča z naslovom Twice Removed From Yesterday. Čeprav ni prinesla nobenega prepoznavnega hita, je Trower kot avtor dokazal, da zna pisati všečne skladbe, z igranjem na svojo Fender Stratocaster kitaro pa je pokazal, da je mogoče slog Jimija Hendrixa ne samo posnemati, ampak ga celo nadgraditi. Že na prvi plošči so vsebovani vsi elementi, ki so v 70-ih letih iz Trowerja naredili stadionsko atrakcijo. Glasbeni kritiki so ga že takrat oblepili z oznakami »oponašalec Jimia Hendrixa«, vendar je prva plošča pritegnila dovolj pozornosti, da je Trower s svojo skupino ostal na sceni toliko časa, da je posnel tudi naslednji album.
Plošča Bridge Of Sighs je, vnovič za Chrysalis Records, izšla leta 1974 in je Trowerja dokončno ponesla med največje glasbene zvezde tedanjega časa. S skladbami kot so Bridge of Sighs, Too Rolling Stoned, Day of the Eagle in Little Bit of Sympathy, ki so postale del železnega repertoarja skupine v naslednjih letih, je plošča dosegla zlat status, kar pomeni, da so jo prodali v več kot pol milijona izvodih. Trower morda ni bil tako barvit kot Hendrix, ne tako zemeljski kot Eric Clapton in ne tako nepredvidljiv kot Jeff Beck, je pa v sebi združeval delčke vseh treh prej naštetih, s svojim melodičnim igranjem pa je v sicer precej bazični blues vnesel kreativnost in razburljivost, ki je bila blizu belemu poslušalstvu.
Trower je v enem od intervjujev razložil, da je dolgo iskal naslov za ploščo. Nekega dne se mu je pogled ustavil na športnih straneh lokalnega časopisa in med imeni dirkalnih konj je bil omenjen tudi eden z imenom Bridge of Sighs, ker se mu je takoj zdelo odlično ime za ploščo.
Tretji album For Earth Below
Leto pozneje je izšel tretji album z naslovom For Earth Below, ki še vzdržuje uspešno formulo mešanice bluesa in hard rocka in je, čeprav je moč zaznati nekoliko mehkejši pristop, bolj podoben prvemu kot drugemu albumu. For Earth Below je bil na lestvicah relativno uspešen, je pa zadnji, ki prinaša čisti blues rock, saj se je Trower že na naslednjem in vseh poznejših albumih začel spogledovati z bolj svetlim, širši publiki všečnim zvokom s primesmi funka in soula. Na teh ploščah je sicer še vedno moč najti kopico pravih rockerskih skladb, vendar te plošče »kvarijo« počasne, sentimentalne skladbe, ko so močno omajale Trowerjev ugled brezkompromisnega blues rockerja, ki se ne meni za okus publike.
Album, ki ga še velja omeniti je izšel leta 1976 z naslovom Robin Trower Live. Posnet je bil leto prej v Stockholmu za Swedish Broadcasting Corporation, torej za radijski prenos. Trower je pozneje povedal, da med nastopom niso vedeli, da jih snemajo in so bili prepričani, da igrajo zgolj za radijski prenos. »Brez obremenitve smo odigrali enega naših najboljših koncertov, kar je, na srečo, slišati tudi na plošči.«
Dolga in uspešna kariera
Trower je s svojo skupino do današnjih dni posnel še ogromno plošč in nastopil na številnih odrih. V zadnjih letih je celo opustil soul in funk in se vrnil k surovemu blues rocku. Snema in nastopa še danes in, čeprav res z nekoliko bolj sivolaso publiko, še vedno razprodaja dvorane po svetu.
