S prijatelji obdan Vlado Kreslin

Na sinočnjem razprodanem koncertu je navdušil zveste in nove obiskovalce njegovih decembrskih koncertov.

Objavljeno
16. december 2015 13.04
Vlado Kreslin/koncert
Zdenko Matoz
Zdenko Matoz
Že 24 let zapored Vlado Kreslin, ta prekmurski rocker na delu v Ljubljani, polni Gallusovo dvorano Cankarjevega doma z razprodanimi koncerti. Običajno so kmalu po njegovem rojstnem dnevu, ki je 29. novembra. Letos je pripravil dva in oba sta bila že pred časom razprodana. Na sinočnjem je bil poudarek na predstavitvi novega albuma Če bi midva se kdaj srečala, ki ga je posnel v sodelovanju s številnimi gosti in s katerega je zaigral večino pesmi.

Koncert je začel obetavno s skladbo iz časov zasedbe Martin Krpan Nocoj bomo mi prižgali dan. In kot je s prvo skladbo obljubil, tako je tudi bilo. Uvodni del koncerta je bil rahel sprehod po njegovih starejših pesmih, ki jih je izvedel v različnih kombinacijah glasbenikov svojih spremljevalnih zasedb Mali bogovi in Beltinška banda. Veličastnost izvedb teh pesmi pa je podprl največji slovenski pevski zbor, ki šteje kar 120 pevcev in pevk, Reunion iz Solkana.

V drugi polovici prvega dela koncerta je ponudil šopek novejših pesmi, nekaj pa jih je razdelil še v kasnejši program. Tako smo od novih pesmi v subtilnih izvedbah slišali Če bi midva se kdaj srečala, Sami naši, Moji dnevi, Preden zaspim in še nekaj drugih.

Drugi del koncerta je začel s pesmijo Abel in Kajn akustične blues zasedbe Guissé-Kreslin-Leonardi. Kreslin, kitarist Igor Leonardi ter brata Cheikh in Djiby Guissé, oba pevca in kitarista iz Senegala, so predstavili nekaj pesmi s skupnega albuma Never Lose Your Soul, ki bo izšel spomladi prihodnje leto. Zanimiv je preplet Kreslinovih pesmi in pesmi bratov Guissé, ki v eno skladbo dajejo slovenske in senegalske melodije in ritme. Med drugim so izvedli tudi skladbi, ki sta na novem Kreslinovem albumu Lepa Sire in Sweetest Taboo. Subtilen glasbeni projekt, ki kar boža ušesa z univerzalnostjo glasbe.

Vlado Kreslin bi lahko bil zaščiten kot slovenska premična kulturna dediščina.

 

Drugi del drugega dela nastopa je imel poudarjen prekmurski zven, prehod pa je bila zanimiva različica pesmi Črna kitara, ki jo je odpel ljubljanski Kubančan Ariel Cubria. Občinstvo je sicer slišalo tradicionalno različico s španskim vokalom, na albumu pa je Esa Negra Gitarra posneta v pravem salsa ritmu. Vsekakor ostaja njegova izvedba krhke žalostinke Vsi so venci vejli, ki jo odpoje zelo tiho skupaj z vsem občinstvom, eden od stalnih vrhuncev njegovih decembrskih nastopov v tej dvorani.

Sicer pa brez sorodnikov tudi tokrat ni šlo, saj je Vladov oče Milan Kreslin z njim odpel šlager Tisti bejli grm, mama Katarina pa letos prvič ni stopila na oder in je ostala v občinstvu. Skrivni gost, ki je prilebdel na oder, pa je bil še en Kreslinovih prijateljev Rade Šerbedžija, ki se je v Ljubljani mudil ob sinočnji premieri digitalizirane različice filma Matjaža Klopčiča Sedmina, v katerem je igral mladeniča, in dodal nekaj svojega v skladbi Namesto koga roža cveti.

Seveda brez dodatkov tudi ni šlo. V prvem je izvedel veličastno skladbo Reka ob podpori 120 grl vokalnega ansambla Reunion. Sledile so še poskočnice Od višine se zvrti in Daj mi, Micka, pejneze nazaj, končal pa z drugim dodatkom in pesmijo Franka Sinatre My Way, ki se ga te dni svet spominja ob njegovi stoletnici rojstva. Izvedel jo je le ob spremljavi orgel, ki jih je zaigral Gašper Konec. In res je, Vlado je res hodil in še hodi po sebi lastni poti.

Perfektnost Kreslinovih decembrskih koncertov v Cankarjevem domu, ni le v visoki produkciji ter številnih gostih in različnih glasbenih kombinacijah, temveč v predanosti nastopajočih, da svojim prijateljem tako na odru kot tistim pred odrom ponudijo vse najboljše. Taka je tudi bila scena in osvetlitev, ki je krepko presegla siceršnja dogajanja na naših glasbeni odrih.

In vse najboljše je občinstvo tudi dobilo in to s hvaležnostjo sprejelo sinoči, tako kot tudi prejšnja leta, in gotovo bo tako tudi danes zvečer. Pravzaprav je že postalo stvar omike, da vsakdo vsaj enkrat v življenju doživi koncert Vlada Kreslina in prijateljev v Gallusovi dvorani. Gotovo ni lahko sestaviti program, ko imaš tako dolgo kariero in toliko uspešnic. Preigravanje le-teh bi seveda bila prevelika past, zato je tehtno uravnovesil program med novimi in starimi skladbami, znanimi in tistimi manj znanimi.

Ti nastopi tudi odsevajo tako slogovno kot človeško širino umetnika, ki neizmerno uživa v tem, kar počne. Je prepričan in prepričljiv in to glasbeno uživaškost zlahka prenese na vse izvrstne glasbenike, s katerimi se obdaja, ter na koncu seveda na občinstvo, ki vsa ta leta pridno polni tudi tako prestižno dvorano, kot je Gallusova.

Vlado Kreslin bi lahko bil zaščiten kot slovenska premična kulturna dediščina.