Tiskane izdaje
Cene Resnik se je po desetletju s skupino Siddharta usmeril v samostojno glasbenoraziskovalno pot, ki ga je po študiju na celovškem konservatoriju vodila v New York, kjer se je naužil spontanega duha jazza. Vsakoletni obiski Indije so še poglobili njegov spiritualni odnos do glasbe. Z zasedbo, s katero je lani posnel prvenec Joyful Spontaneity, bo na Jazz festivalu Ljubljana snemal novo ploščo za založbo Clean Feed.
Zadnja leta ste sodelovali z veliko glasbeniki, med drugim tudi z Zlatkom Kaučičem. Da se boste 'ustalili' ravno v tem kvartetu in posneli prvo avtorsko ploščo, je bilo čisto naključje ...
Pred časom sem se vrnil iz Indije in začutil, da sem pripravljen ustvariti nekaj svojega. Že dolgo sem hotel igrati z basistom Giovannijem Maierjem in violinistom Emanuelejem Parrinijem, ki sta v Italiji svojčas igrala v slovitem italijanskem orkestru Instabile, v katerem so gostovali velikani jazza, kot sta Cecil Taylor in Lester Bowie. Ko smo v tej zasedbi, še z bobnarjem Aljošo Jeričem, enkrat igrali v Idriji, sem bil navdušen nad našo energijo. Všeč mi je, ker se med nami nenehno nekaj dogaja, nekakšno valovanje. Všeč mi je naša nepredvidljiva kreativnost. Ko smo premislili, ali si tako sploh upamo delati, smo šli v studio in posneli ploščo.
Kako nastaja vaša glasba?
Glasba nastaja sproti, nič ni vnaprej napisanega ali dogovorjenega. Vse je spontano. Bistvo je, da odpreš ušesa, se predaš občutku tukaj in zdaj in kreiraš glasbo tistega trenutka. Zato je naše glasbeno potovanje zelo nepredvidljivo. Nikoli ne vemo, kaj vse se nam lahko zgodi. In se na to tudi ne moremo pripraviti.
To ne pomeni, da ne veste,
Lahko bi rekli, da je vaš glasbeni besednjak zelo prodoren, invaziven ...
To je najbrž odvisno od posameznikove osebnosti. Sam sem zelo energičen, rad se ekspresivno izražam. Četudi zaigram en sam ton, hočem, da se v njem čuti vsa energija in inspiracija, ki prihaja iz mene ali iz okolja – prostora. Zato tako rad igram v naravi, ko lahko že veter v krošnjah, žvrgolenje ptic, mimovozeči vlak, različni zvoki sprožijo niz idej. Rad imam naravne zvoke, organske strukture. Matematične, logične kompozicije mi niso blizu.
Vaša glasba se sliši kot nekakšna filozofska debata, nekdo poda premiso, drugi jo ovrže, tretji podkrepi z argumenti. Misel potuje od temnih vijug podzavesti, se dvigne jasna in čista in spet umakne v zaumje.
Morda se ta opis sliši preveč intelektualistično, kar ni naš namen, čeprav je glasba res abstraktna. Improvizacija dopušča svobodo, da brez danih kompozicij izraziš, kdo in kaj si. Seveda je pomembno, kje si študiral, kaj in zakaj, ampak ko igraš, si enak drugim. Tvoj jezik lahko razumejo vsi.
Način igranja predpostavlja odprtost – drug do drugega in do občinstva. Samo tako se lahko glasba razvije. Ko se popolnoma slečeš in igraš brez pregrad. Takrat tudi poslušalec začuti iskrenost. To smo hoteli poudariti s prvo ploščo Joyful Spontaneity, ki je nekakšno povabilo: bodi tukaj in zdaj, z menoj, tak(a), kot si.
Že dvanajst let prakticirate budizem. Kako je ta izkušnja vplivala na vašo glasbo?
Če meditiraš vsaj nekaj minut na dan, je to čas, ko se lahko umiriš, zbereš in osrediščiš. Morda se zato bolj sproščeno soočaš z izzivi, stresom in bolj jasno vidiš svojo pot.
Ponavadi smo v življenju okupirani s seboj, ker to spodbuja sistem. Budizem te nauči videti lastno ujetost, 'zaciklanost', in jo preseči. Na koncertu se mora pokazati tvoj resnični obraz. Sam ga najbolje pokažem s spontanim igranjem. Z intenzivnostjo doživljanja trenutka.
*
Posnetek s koncerta Ceneta Resnika in basista Giovannija Maierja na Festivalu sodobne glasbe v Brdih septembra lani.
