Salif Keita in njegov afrorock

Tudi na svojem četrtem ljubljanskem koncertu je premaknil občinstvo v ples.    

Objavljeno
11. maj 2017 12.41
Kultura
Zdenko Matoz
Zdenko Matoz
Sinočnji koncert malijskega glasbenika, ki nosi tudi naziv zlati glas Afrike, Salifa Keite v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma je bil vzorčna predstavitev glasbenega prepletanja izročila vzhoda in zahoda kot tudi tradicije in modernosti.

Na več kot dveurnem koncertu je s pomočjo dveh izjemnih inštrumentalistov Djessouja Moryja Kantéja na kitari in Harouna Samakeja na kori, ter solidne podpore Molobalyja Koneja na bobnih in Abouja Cisseja na sekvenčniku ter izjemnih spremljevalnih pevkah in izvrstnih plesalkah Bah Kouyate ter Aminato Dante ustvaril posebno zvočno okolje, ki je občinstvo skoraj povsem izločilo iz realnosti. Za hip smo bili v nekem posebnem svetu.

Salif Keita je pevec, ki je bil dvakrat zatiran, sprva zaradi albinizma, v drugo pa zaradi odločitve, da bo pevec. Slednje se namreč ne spodobi za nekoga, ki je iz plemenitega rodu Mandinka in ki je potomec ustanovitelja Malijskega imperija iz leta 1240.

Čeprav je Keita tako v domačem Bamaku ter kasneje v Abidjanu v sosednji Slonokoščeni obali in nato še v Parizu drzno vpletal v svojo glasbo zahodnjaške prvine, pa je njegova glasba v osnovi še vedno krepko afriška in takšna struktura pesmi je obveljala za skoraj celoten sinočnji koncert, čeprav je bolj ali manj rockovski zvok precej dominiral. Vendar pa je poliritmija krepko valovala skozi vse pesmi.

Salif Keita je predstavnik svete glasbene trojice Malija, ki jo tvorita še kitarist Ali Farka Toure s severa Malija in predstavnik puščavskega bluesa ter korist Toumani Diabate, ki je z juga Malija iz Bamaka in mu je bliže tradicionalna glasba tega dela države, tako kot Keiti.

Vsekakor pa je Salif Keita občinstvo Gallusove dobro premaknil, saj je to kar tretjino koncerta preplesalo in mu priploskalo tudi dodatek.