Salif Keita - Zlati glas Afrike

Najbolj znanega afriškega albina, ki se bo nocoj predstavil v ljubljanskem Cankarjevem domu, je rešila glasba.

Objavljeno
10. maj 2017 11.56
Zdenko Matoz
Zdenko Matoz

Ob omembi enega najbolj znanih malijskih glasbenikov,­ Salifa­ Keite, ne moremo mimo albinizma, ki ga je zaznamoval in usmeril v pevsko kariero.­ Oboje­ je bilo za njegovega očeta in širšo skupnost nepredstavljivo,­ zato so se mu odrekli. Biti belopolt med črnci pomeni biti tarča predsodkov, biti preklet in izobčen. ­Keita se je temu ­drzno uprl in z glasbo­ ohranil voljo do življenja. Temu izvrstnemu pevcu bomo prisluhnili­ danes ob 20. uri v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma.

Je eden najpomembnejših in najprepoznavnejših afriških glasbenikov in pevcev, ki je skupaj z drugimi vzbudil zanimanje za Afriko tudi pri sredinskem delu svetovne glasbene industrije. V skoraj petdesetletni karieri je drzno prepletal glasbeno tradicijo zahodne Afrike s sodobnimi glasbenimi slogi.

V Ljubljani je prvič ­nastopil leta 1996 in od takrat razi­skoval različne glasbene smeri ter ostal moderen tradicio­nalist, kar dokazuje njegov novi album v produkciji Michaela Leagua (vodja zasedbe Snarky ­Puppy).

V Ljubljani bodo Salifa Keito spremljali še Djessou Mory Kanté (kitara), Harouna Samake (ngoni), Molobaly Kone (bobni), Abou Cisse (sekvenčnik) in Bah Kouyate ter Aminata Dante (spremljevalni vokal).

Rodil se je 25. avgusta 1949 v naselju Djoliba, štirideset kilometrov od malijskega glavnega mesta Bamako, v veleposestniški družini. Bil je tretji od trinajstih otrok. Njegovi predniki so znani do Soundiate Keite, kralja ljudstva Mandinka in ustanovitelja malijskega imperija leta 1240. Od sorodnikov in bližnje okolice ga le mama ni zavrgla. Ostali so ga, saj je albinizem bil in je v etnični skupini Mandinka še vedno nekaj slabega.

Mednarodna slava

Z osemnajstimi leti je zapustil Djolibo in se preselil v Bamako ter kmalu začel igrati v nočnih klubih z enim od bratov. Dve leti kasneje se je pridružil glasbeni skupini Rail Band De Bamako, ki jo je podpirala država in katere vodja je bil nekaj časa. Leta 1973 jo je zapustil in s Kantejem Manfilo ustanovil skupino Les Ambassadeurs, eno najpomembnejših zahodnoafriških skupin, ki je utrla pot prihodnjim generacijam afriških glasbenikov.

Ko so sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja v Maliju nastali politični nemiri, se je zasedba preselila v Abidžan, ekonomsko središče sosednje Slonokoščene obale, kjer so spremenili ime v Les Ambassadeurs Internationaux. V drugi polovici sedemdesetih let so postali mednarodno znani in začeli prejemati nagrade.

Leta 1984 se je Keita preselil v Pariz, da bi lažje dosegel več občinstva. Ker njegova glasba prepleta tradicionalne zahodnoafriške glasbene vzorce s sodobnimi evropskimi in ameriškimi, je vse bolj sprejemljiva tudi za te glasbene trge. Tako je v Evropi postal velika afriška zvezda in ambasador malijske in afriške glasbe nasploh.

V novem tisočletju se je vrnil v Bamako, kjer živi in snema, tam si je zgradil tudi studio. Sodeloval je z Joejem Zawinulom in Waynom Shorterjem, Ibrahimom Maaloufom, Carlosom Santano in drugimi ­glasbeniki.

Krasna drugačnost

V glasbenem in družbenem delu se je Salif Keita posvetil boju proti predsodkom in krivicam, ki so jih deležni albini po vsem svetu. Pravzaprav je že vse življenje na viteškem pohodu, oborožen z glasbo. Ne le zaradi sebe, gotovo tudi zaradi hčere, ki je prav tako albinka, se bori za spoznanje, da če je nekaj drugačno, to ne pomeni, da je slabo.

O svoji drugačnosti je dejal, »jaz sem črn, moja koža je bela, torej sem bel, a imam črno kri. To mi je všeč, ker je taka drugačnost nekaj krasnega.«