Tiskane izdaje
Človeku, ki obišče Salzburg, je v hipu jasno, kdo je najpomembnejši sin tega mesta. Zdi se, da ob Wolfgangu Amadeusu Mozartu ni dosti prostora za druge umetnike, ki so bili poklicno in življenjsko povezani s Salzburgom. Globoko v senci tako ostajajo velikani književnosti in gledališke umetnosti, kot sta Stefan Zweig in Max Reinhardt.
Toda prav Max Reinhardt (1873–1943) je Salzburgu zapustil poletne igre, ki so sčasoma prerasle v Salzburški festival, najpomembnejši svetovni festival glasbe in odrske umetnosti. Reinhardt, ki se je kot Max Goldmann rodil v židovski družini v Badnu v Spodnji Avstriji, je naredil uspešno kariero kot režiser in gledališki direktor v Nemčiji.
Z nekaj prekinitvami je vodil Nemško gledališče v Berlinu (od leta 1905 do 1933), a je bil ves ta čas zelo naklonjen tudi svoji rojstni Avstriji. Po razpadu Avstro-Ogrske leta 1918 je ostala Avstrija majhna in razmeroma revna država. Kljub temu se je odločil uresničiti idejo, da bi v tem mestu priredili festival, na katerem bi uprizarjali Mozartova dela.
Slehernik kot zaščitni
Uprizoritev te drame na Trgu stolne cerkve ponavljajo redno vse od leta 1926 do danes, izjema je bilo le obdobje od leta 1938 do 1945, ko je bila Avstrija del Hitlerjeve nacistične Nemčije. Slehernik je ostal simbol Salzburških poletnih iger. Za vsakega pomembnejšega igralca z nemškega govornega območja je posebna čast igrati v tej predstavi. To je očitno tudi na letošnji razstavi, na kateri so prikazane obleke za Vlačugo v Sleherniku, vlogo, v kateri so nastopile najslavnejše igralke nemškega govornega območja. Ni ga kostuma, ki bi na Salzburških poletnih igrah vzbujal toliko pozornosti, kot so je deležne njene obleke. Razstava teh kostumografskih unikatov bo na ogled do 1. novembra.
Že v prvih letih Salzburških poletnih iger so na program uvrstili tudi Mozartove opere. Dirigirali so sloviti skladatelji, kot sta bila Richard Strauss in Franz Schalk. Salzburško deželno gledališče je sčasoma postalo premajhno za operne predstave, tako da so leta 1926 najeli znanega arhitekta Clemensa Holzmeistra, da bi projektiral gledališče za Salzburške poletne igre.
Počasi se je program iger vse bolj usmerjal proti Reinhardtovemu Svetovnemu gledališču: uprizarjali so dela Goldonija, Shakespeara, Schillerja, Goetheja … Leta 1933 je bila končno izvedena tudi legendarna uprizoritev Fausta I na več vzporednih Holzmeistrovih odrih v nekdanji nadškofijski Šoli jezdenja v skalovju.
Mozartov monopol v opernem delu programa Salzburških poletnih iger se je porazgubil v tridesetih letih prejšnjega stoletja. V tistem času so začeli uprizarjati Beethovnove opere, pa tudi opere Richarda Straussa, Glucka, Webra, Wagnerja, Verdija, Donizettija, Pergolesija. Poleg Richarda Straussa in Franza Schalka sta dirigirala še Bruno Walter in Clemens Krauss, od leta 1935 tudi Arturo Toscanini, po letu 1937 pa Hans Knappertsbusch.
Salzburške poletne igre so si že med obema svetovnima vojnama pridobile temeljne značilnosti, ki jih še vedno zvesto negujejo. Prvič, ne podlegajo samozadostnim interesom posameznih režiserjev in dirigentov. Drugič: to je festival zvezd. Reinhardtu, pa tudi drugim voditeljem te prireditve, je bilo od vsega začetka jasno, kakšno vlogo imajo velikani pri zagotavljanju zvestega in številčno velikega občinstva. Posebno vznemirjenje izbruhne vsakič, ko katera od zvezd odpove gostovanje. Letos je to storila operna pevka Elina Garanča, ki si želi poletje preživeti ob na smrt bolni materi v Rigi. Namesto nje bosta na Pevskih večerih in v Wertherju nastopili manj znani Elisabeth Kulman in Angela Gheorghiu.
Kulturno-politična
V šestdesetih se je festivalu pridružila tudi sodobna glasba, in to predvsem z baletnimi predstavami. Po smrti Wilhelma Furtwänglerja, slavnega dirigenta, ki je bil redni gost festivala, je prevlado v glasbenem delu prevzel Herbert von Karajan. Ta je bil med letoma 1955 in 1960 umetniški direktor, nato pa do leta 1988 član direktorija Salzburških poletnih iger. Sloviti dirigent je vplival ne le na program festivala in izbiro umetnikov, ki so želeli sodelovati na njem, temveč tudi na gradnjo novega gledališča, odprtega leta 1960. Karajan je bil tisti, ki je leta 1967 ustanovil Salzburške velikonočne igre (Osterfestspiele) – kot svojevrsten zasebni glasbeni festival.
Dramska umetnost se je na Salzburških poletnih igrah po letu 1945 znašla v senci, čeprav je Slehernik na Trgu stolne cerkve še vedno eden najmočnejših magnetov za festivalsko občinstvo. Poleg gledaliških predstav klasičnih del svetovne književnosti so od sedemdesetih na programu tudi praizvedbe nekaterih del Thomasa Bernharda in Petra Handkeja. Martin Kušej, avstrijski režiser slovenskega rodu, je bil v letih 2005 in 2006 direktor gledališkega dela Salzburških poletnih iger.
Kar zadeva glasbeni del festivala, so po Karajanovem odhodu v času, ko je festival vodil Gerard Mortier (od leta 1991 do 2001), izvajali vrsto oper 20. stoletja z domiselnimi režiserji in scenografi ter sodobnim načinom uprizarjanja.
Velik gospodarski prispevek
Danes je direktor festivala igralec dunajskega Burgtheatra in režiser Sven-Eric Bechtolf. Sklad Salzburških poletnih iger ureja zakon iz leta 1950: 40 odstotkov proračuna pokriva avstrijska država, po 20 odstotkov pa salzburška pokrajina, mesto Salzburg in sklad za razvoj turizma. Dotacija javnih virov znaša okoli 13,5 milijona evrov na leto (podatek za leto 2013). Precej denarja pa prispevajo tudi sponzorji. Običajno v 45 dneh uprizorijo okoli dvesto predstav, od tega 40 opernih, 100 koncertov in 60 dramskih predstav.
Zadnja leta Salzburške poletne igre obišče po 250.000 gledalcev (iz več kot 70 držav), letni prihodek od vstopnic pa se že približuje znesku 30 milijonov. Festival spremlja okoli 650 akreditiranih novinarjev iz 35 držav. Ena od ekonomskih študij je pokazala, da Salzburške poletne igre gospodarstvu te avstrijske dežele zagotovijo okoli 276 milijonov evrov na leto.
Letošnji program
Obvladovanje in ubogljivost, moč in šibkost, zatiranje in oboževanje – soočanje nasprotij bo letošnja rdeča nit festivalskega programa. V 45 dneh se bo zvrstilo 188 predstav na 12 lokacijah. V opernem programu bodo uprizorili Osvajanje Mehike, delo Wolfganga Rihma z besedili Antonina Artauda in Octavia Paza, iz katerih je Rihm ustvaril libreto o dramatičnem srečanju konkvistadorja Corteza in poglavarja Montezume – režiser je znani provokator Peter Konwitschny. Uprizorili bodo tudi Mozartovo in Da Pontijevo opero buffo Figarova svatba o utopistični spravi med ženskami in moškimi, gospodarji in služabniki.
Beethovnov Fidelio se bo prav tako predstavil z novo izvedbo (Claus Guth), dirigiral bo Franz Welser-Möst. Uprizorili bodo Bellinijevo Normo in Gluckovo Ifigenijo na Tavridi, v obeh predstavah bo nastopila Cecilia Bartoli. Ena najsijajnejših opernih zvezd Ana Netrebko bo pela v Verdijevem Trubadurju. Na programu je tudi Kavalir z rožo Richarda Straussa, Riccardo Muti pa bo za dirigentskim pultom vodil Verdijevo opero Ernani.
Na gledališkem odru pripravlja režiser Henry Mason Shakespearovo Komedijo zmešnjav. Uprizorili bodo Goethejev Clavigo in predstavo Mackie Messer, priredbo Opere za tri groše na besedilo Bertolda Brechta in glasbo Kurta Weilla, ki so jo na novo predelali prav za letošnje Salzburške poletne igre.
Na programu festivala so še številni koncerti duhovne glasbe, ki je letos osredotočena na hinduizem. Priredili bodo serijo koncertov Dunajski filharmoniki in njihovi skladatelji, ki se bo v Salzburgu nadaljevala tudi prihodnje leto. Gre za dela, ustvarjena za ta slavni orkester.
