Sam sebi je vedno najstrožji sodnik

Jutri in v sredo bo v Cankarjevem domu nastopil tradicionalno decembrsko in predstavil novi album. Na odru bo stal s številnimi gosti, kot so Mali bogovi, Beltinška banda, blues projekt Guissé-Kreslin-Leonardi in vokalni ansambel Reunion. O novem albumu in številnih glasbenih srečanjih smo se pogovarjali na njegovem domu, za mizo, kjer je nastalo kar nekaj zametkov novih skladb.

Če izhajava iz naslova albuma – v življenju ste gotovo srečali veliko ljudi. Kaj vam pomenijo taka srečanja? Običajna in glasbena.

Dostikrat se prekrijejo, tako da glasbeniki postanejo prijatelji. Tipičen primer je pesem Sami naši, ki je nastala v sodelovanju z makedonskim kitaristom Vlatkom Stefanovskim; prilezla je na plano iz predala, in to njegovega. Pred tremi leti sva sedela v njegovem studiu in sva nekaj brenkala, dejal sem mu, da imam eno pesem za solo na kitari. Potem sem pozabil na ta posnetek. Letos me je poklical: A veš, da sem našel najino pesem. Zveni kar v redu. Šel sem v studio Gala Gjurina in sva pesem končala.

Tako kot pisatelji z leti vse raje pišejo o svoji mladosti, očitno tudi glasbeniki počnete nekaj podobnega. V pesmi Stari komadi ste se spomnili svoje bobnarske kariere, kako vam je takrat šlo?

Ta bobnarska kariera je bolj mit kot resnica, ker smo imeli z bendom Apollo le kakšnih pet, šest nastopov. JLA je posrkala te fante in končala še eno kariero še ene skupine. Takrat seveda nisem imel bobnov. Mama bi me sicer stlačila v glasbeno šolo, vzela kredit in mi kupila harmoniko … Jaz pa si seveda poleg obvezne šole res nisem želel nakopati še eno prostovoljno, in sem odklonil. Bobnal sem bolj tako tako. Na neki fotografiji se točno vidi, da noge sploh nimam na pedalu, ker se ga nisem upal dotakniti in sem bobnal samo zgoraj. Da ne bi naredil kakšne škode.

Zdaj, po petdesetih letih, sem se pri Galu Gjurinu v studiu usedel za bobne. Najprej sem mu pesem zaigral na kitari, potem sem mu pa še odpel, kakšne bobne potrebujeva zraven, kot bi bobnal John Bonham. Gal me gleda in reče, pa saj boš to ti bobnal. In me je prepričal.

Reka je pogost motiv v vaših pesmih. Tokratno rečno pesem izvedete precej grandiozno, s simfoničnim orkestrom in vokalnim zborom.

Pesem Reka je bila napisana že pred nekaj leti, ob kitari seveda. Se mi je pa že zdela nekoliko »untouchable«, nisem si je upal posneti, ker je danes največja nevarnost pri glasbi ta, da jo narobe posnameš. Tako se niti nisem ukvarjal z njo.

Letos so me poklicali s festivala Mittelfest. Dirigent Valter Sivilotti, s katerim občasno sodelujeva, mi je povedal, da bo letos rdeča nit festivala voda. Pa sem se spomnil na Reko. Hkrati pa sem obžaloval, da ne bom mogel biti zraven. Tako da so to pesem aranžirali za veliki orkester in zbor. Ko sem gledal posnetek, je bilo videti in slišati res noro, ker jo je izvedlo 150 ljudi.

Druga tako imenovana simfonična skladba pa je Pozdravljena, soseda. Prav tako so me klicali iz Italije, da bi nastopil na koncertu ob obletnici bojev na soški fronti. Nastop je bil prav na meji, v stari Gorici, kjer je zdaj železniška postaja. Potrebovali so pesem, ki bi dobronamerno tematizirala naše sosedske odnose, nekdanjo mejo in sožitje.

Tako sem prvič v življenju po naročilu napisal to skladbo, Valter Sivilotti je napisal aranžma, k sodelovanju pa smo pritegnili še pevko Antonello Ruggiero.

Glede na aktualnost meja in ograj zaradi vala beguncev je verjetno to sovpadlo po naključju?

Meje in ograje so me vedno zanimale. Na albumu v hrvaščini, ki je izšel predlani na Hrvaškem, imam Poj mi pesem pol v slovenščini in pol v hrvaščini z rahlo šaljivim podtonom; Poj mi pesem o slobodi, granica joj daje sijaj. Meje, take in drugačne, sem vedno imel nekje na robu misli.

Petelini pa so humorno-kritično-politična pesem …

Petelina sem si mrmral lani v Pulju na morju, ko sem šel ob petih zjutraj lovit ribe. Pel sem si tak gospel, v upanju da bom ujel več rib.

Črna kitara je vmes že postala The Black Guitar v izvedbi skupine The Walkabouts, sedaj pa je postala še Esa negra guitarra. Kaj je v tej pesmi tako očarljivega, da prevzame tuje glasbenike, ki živijo in ustvarjajo pri nas?

Zanimivo vprašanje, kajti tudi mene je šokiralo, ko me je poklical Ariel Cubria in dejal, da bi rad naredil priredbo Črne kitare. Pa sem ga vprašal, kako jo boš pa spravil v salso? In jo je …

Gotovo mu je nekdo prevedel zgodbo in očitno ga je nekaj zašarmiralo. Mogoče to, da je to resnična zgodba. To je odlična muzika, ki ima dober refren, in naša originalna verzija ima karizmo, to moramo priznati.

Mislim, da ne morete imeti koncerta, ne da bi jo odigrali.

Težko, res težko.

Po kubanskih ritmih ste se z bratoma Guisse in Igorjem Leonardijem spustili po poteh puščavskega bluesa.

K meni je prišel prijatelj Darko Stanković s Chaikom Guissejem in smo sedeli za to mizo. V roke je vzel kitaro in ta Senegalec je začel peti naglas iz vsega srca ob 10. uri dopoldne. Šel sem po svojo kitaro, čez eno uro sva že imela osnutek pesmi. Doživel sem to neverjetno odprtost, ki te vedno očara pri Afriki, to neposrednost. Da ti ni treba biti pijan, da lahko ob desetih dopoldne poješ.

Skupaj ste posneli tudi album.

Junija smo pri Primožu Grašiču v Škofji Loki posneli album še s Cheikovim bratom Djibyjem, ki je priletel iz Senegala in je prav tako pevec in kitarist. Tretji brat, ki je tolkalec, pa živi v Montrealu in, žal, ni mogel priti. Sodeluje še kitarist Igor Leonardi. Posneli smo ga po samo dveh vajah. S tako lahkoto še nisem posnel albuma. Pod naslovom Never Lose Your Soul bo izšel spomladi prihodnje leto.

Nekaj pesmi je njunih, nekaj mojih in vse skupaj zveni zelo zanimivo. To so že poimenovali afriško-prekmurski blues.

Brez ciganskosti tudi tokrat ni šlo, saj ta odmeva v zadnjih dveh pesmih z novega albuma, kjer gostujeta legendarni saksofonist Ferus Mustafov ter znameniti Barcelona Gipsy Klezmer Orchestra.

To je tretji album, ki sem ga letos posnel. Snemanje je bilo marca v Barceloni s skupino, s katero sem že prej sodeloval. Septembra je izšel in nedavno so imeli turnejo po Balkanu, ki se je končala v Kinu Šiška, kjer smo nastopili skupaj.

Bilo je res neverjetno. Na snemanju je bilo 12 ljudi 12 različnih narodnosti. Noro! To je bil popoln glasbeni babilon odličnih vitruozov. Med njimi sem se super počutil.

Ciganska glasba mi je bila blizu že od začetka osemdesetih let, ko sem gledal Bekima Fehmia v filmu Zbiralci perja.

Tudi novi album Če bi midva se kdaj srečala je izredno močan glasbeni izdelek, podobno tudi kot Cesta in Drevored. Kot da se stopnjuje vaša umetniška ustvarjalnost. Tehtnost mu verjetno dajejo tako življenjske kot glasbene izkušnje. Ali stoji za vsem tem tudi kakšen načrt?

Jaz vse počnem zelo instinktivno. Nikoli nisem iskal formule za uspeh. V bistvu niti ne vem, ali sem to kdaj znal. Če je meni dobro, je velika verjetnost, da bo tudi drugim. Če uživam, ko izvajam neko pesem, potem bo gotovo prepričala tudi občinstvo. Če pa trpiš in ne verjameš v tisto, potem je težje. Sam sebi sem bil vedno najbolj strog sodnik. Zato sem čedalje večji samotar, glasbeno gledano.

Sam imam ravno nasproten občutek; da Vlado Kreslin skoči izza vsakega vogala …

Glasbeno sem postal popoln individuum, ker če si član glasbene skupine, je to nekaj povsem drugega. Vsak ima pravico, da sam pokvari svojo pesem, in mu nihče nič ne more. Če je pa tu ena ekipa, je precej drugače, ker gre za drugačno odgovornost.

Kaj reči o vaših tradicionalnih decembrskih koncertih v Cankarjevem domu? Po eni strani morajo biti dovolj predvidljivi, da izpolnijo pričakovanja, in dovolj drugačni, do so še vedno zanimivi za toliko obiskovalcev.

Letošnji koncerti bodo 24. leto zapored. To je kar stresno. Že septembra me začne skrbeti, kako sestaviti program in zadovoljiti tako različno občinstvo. Pa še izbrati goste. Spoštujemo svoje občinstvo in se potrudimo, da je vse na visoki ravni.