Tiskane izdaje
V petek zvečer je pred Križankami vladalo obsedno stanje. Gruče razigrane mladeži so zasedle Trg francoske revolucije, kamor so zaradi pričakovanega navala postavili celo prenosna stranišča.
Mladina je v kolonah drla skozi zidan obok Plečnikove mojstrovine, številni, ki si vstopnic niso zagotovili pravočasno (koncert je bil razprodan), pa so zasedli strateške pozicije na zidu okoli prizorišča. In ni jih bilo malo.
V Sloveniji je nastopal Gramatik. Producent, glasbenik, didžej, ki je iz Portoroža odšel za sanjami v Ameriko in uspel. Postal je idol milenijcev stare in nove celine.
»Hočem ga videti!« je skoraj kričala evforična najstnica, ko se je prerivala skozi ozko grlo vhoda v avditorij, ki je bil do vrha napolnjen z valujočo množico. Po njej so se plazili ostri snopi reflektorjev in razkrivali srečne obraze, uprte v obličje na odru.
Za veliko mizo, kot za oltarjem, je stal Gramatik, z nepogrešljivo kapo s šiltom in sončnimi očali. Pravzaprav je bilo med občinstvom precej njemu na las podobnih. Njegovo poslušalstvo v ZDA, kot razkrivajo tudi posnetki koncertov v živo, je pretežno srednjerazredna študentarija.
V Križanke so priromali domači hipsterji od blizu in daleč, razigrane šestnajstletnice in golobradi mladci v značilni retro opravi. Pod prste so mu s kančkom cinizma v slogu, »bil tam, doživel to«, gledali še stari glasbeni vsevedi.
Razumljivi glasbeni skupki
Bil je dogodek, ki ga ni šlo zamuditi. Nekaj je namreč poslušanje njegovih miksov na spletu, kjer jih je ponudil v prosto rabo, drugo pa slišati glasbenikov »live act«, ob katerem se zares pokažejo njegove veščine manipuliranja z materialom (in občinstvom).
Gramatikove slovnice ni težko razumeti. Ne glede na to, zakaj si je v resnici izbral to umetniško ime (bojda je obseden s pravilnim izražanjem v vseh petih jezikih, ki jih govori), je jezikoslovna konotacija na mestu.
Gramatik vešče komunicira z občinstvom, pa naj bo to skozi glasbo ali neverbalno, ko z odra vehementno gestikulira po ritmu. Svojo glasbeno slovnico kuje iz arzenala glasbenih zvrsti – funka, soula, hip hopa, electra, housa, dub stepa, ki jih sestavlja v razumljive in všečne konglomerate.
Ta »razumljivost« je bržkone ključ do njegovega uspeha. A vendar ni samoumevna in ima veliko pasti. Njegova gramatika ima zatorej jasna pravila. Glasbena mešanica je ravno prav odmerjena, da en žanr ne prevlada nad drugim.
Z legendami funka, soula in hip hopa je ravno prav reminiscentna, da vzbudi nostalgijo pri starejših in predstavi glasbene reference in izvore svojih samplov mlajšim; enolično ritmično podlago na ravno pravšnjih mestih razbijejo jazzovski instrumentalni ornamenti (v živo jih je odigral multiinštrumentalist Russ Liquid), da glasba ne postane dolgočasna in predvidljiva; dramaturgija koncerta je domišljena in vzdušje gradi skoraj eksponentno: komadi so ravno prav dolgi, ozvočenje ravno prav glasno, lightshow ne preagresiven, vizualije ravno prav sugestivne, angažiranosti tudi ne manjka, če spomnimo samo na sporočilo ob koncu hita Brave Men, ki se je izpisalo na ekranu: Respect Women! (Spoštuj ženske!)
Ravno prav zadržan je bil doslej tudi v odnosu do medijev (očita jim, da so ga opazili šele, ko je uspel v tujini). Drži jih na razdalji, toliko, da zbuja kurioziteto, in gradi svojo famo. Kot kaže, se je Gramatik v deželi ekstremov in kompulzivnosti naučil prave mere in profesionalizma, ki zahteva organizirano mašinerijo in premišljen koncept.
Čez lužo mu je uspelo, da se je iz eksota spremenil v prvovrstno odrsko atrakcijo, in zdaj je končno to lahko pokazal tudi doma.
