Tiskane izdaje
Magnifico je ustvaril nov album Charlatan de Balkan. Poleg stalne zasedbe je povabil k sodelovanju številna zanimiva imena, kot so pariška jazzovska zvezda Camille Bertault, srbska ženska zasedba The Frajle, Orkester Ivana Pavlovića, oktet Kavsov Brat in Simbolični orkester ter domači pevki Tina Marinšek in Nuška Drašček.
Zvečer bo imel božični koncert v mariborskem Štuku, 25. decembra pa na ljubljanskem Gospodarskem razstavišču.
Meni se zdite bolj blefer kot šarlatan. Je kakšna bistvena razlika?
Je zelo vsebinska, čeprav je nekaj skupnih točk. Pri bleferju, se mi zdi, gre za neki bolj tehnični opis, medtem ko je šarlatan kompleksna oseba. Šarlatanu velikokrat uspe, on ni zguba. Nikolo Teslo so imeli znanstveniki za klasičnega šarlatana, ker si ni zapisoval matematičnih računov, temveč je delal vse na pamet.
Napoleon je dejal, da je lahko dober in uspešen general samo šarlatan. Zato, ker je trdno prepričan, da je njegova odločitev ravno ta trenutek edina pravilna, čeprav bi se o tem seveda dalo razpravljati. Tu je pomembna moč prepričanja in prepričevanja.
Pri tem so najučinkovitejši duhovniki. Oni se ravno tako lepo oblečejo, stopijo na oder in zavestno trosijo nesmisle, ali pa recimo temu raje nebuloze.
Album Charlatan de Balkan je nekakšno dvojno potovanje, tako v času kot v prostoru.
Mislim, da je celotna jugoslovanska zabavna glasba temeljila na srečanju jugozahodnega glasbenega izročila s srednjeevropskim. Zabavna glasba se je razvila iz nemškega šlagerja, ruskih romans, italijanskih kancon, francoskih šansonov, beata iz anglosaksonskega sveta, celo mehiške glasbe. To se je pri nas pomešalo v talilnem loncu in nastal je jugoslovanski superšlager oziroma zabavna glasba. To je bilo seveda kombinirano z balkansko melodiko, harmonizacijo in ritmiko.
Album je tudi poklon jugoslovanski popularni glasbi s konca šestdesetih in začetka sedemdesetih let prejšnjega stoletja.
Glasba je stvar pristopa in stila. Mi smo se lotili melodike, ki nam je blizu, to je neki jugoslovanski šlager, na neki tak ... beatlovski način. S kitarami in basom ... To je nekaj, kar je zame zelo naravno. Tako si postavim okvire, v katerih bom, da ne skačem preveč okoli.
To ni ravno poklon temu glasbenemu obdobju. Zanimala me je izvirna evropska dediščina zabavne glasbe. Evropska glasba ni nastala tako kot v Združenih državah Amerike iz bluesa, soula in gospela, ampak je nastala iz ljudskih napevov. Šlagerje so prepevali tudi v Rusiji, na Poljskem, v Nemčiji, vsepovsod, in vsepovsod je to tudi mešanica lokalnih vplivov. Tu so bile pomembne harmonije in viže. Pri vižah smo pa res odlični.
Ob poslušanju novega albuma so se mi vizualno vsiljevali Duško Lokin, Sacha Distel in podobni ...
To ni glasba, ki bi si jo gnal k srcu. Do te glasbe nisem imel odnosa. To je bilo nekaj, kar nam je bilo dano v tem okolju. To je bilo slišati na radiu. Šele zdaj, z distance, ugotavljam, kaj je to bilo in zakaj.
Vztrajno iščem originalni evropski glasbeni izraz. Žal smo zelo pod vplivom anglosaksonskega muziciranja, kar me je že pred nekaj časa odbijalo. Pri brskanju po balkanski glasbeni tradiciji seveda nisem ne osamljen ne nekaj posebnega. Na Balkanu smo imeli tudi pop glasbo in pop kulturo, ki je bila zelo močna, takšna, kakršna je bila, je del nas in je originalna. Meni se zdi ravno ta originalnost najbolj zanimiva in vznemirljiva.
Po mojem mnenju je Balkan tako glasbeno pomemben za Evropo, kot je ameriški Jug za ZDA.
Če kje domuje evropski soul ali blues, je to gotovo na Balkanu. Od Slovenije pa do Turčije in Bližnjega vzhoda. Vse to sodi v isti glasbeni lonec, kajti glasba je nastala in se razvila na vzhodu. Tako kot pisava in kultura nasploh. Glasba, narejena po anglosaksonskih vzorcih, je doživela tako veliko inflacijo, da je popolnoma nezanimiva. Rapanje je globalno, ampak meni gre na bruhanje ob večini raperjev, ki zvenijo isto ... Tako romunski kot newyorški ...
Uniformnost glasbe je tudi posledica kulturnega imperializma, ki smo ga deležni.
Saj to smo si želeli in mnogi si še želijo. Ampak jaz nisem le glasbeni potrošnik, sem tudi nekdo, ki proizvaja, in pri tem iščem zadovoljstvo tudi zase. V glasbi lahko počnem tisto, kar si želim, zato se tudi ukvarjam z glasbo.
Svojčas ste imeli podpisano pogodbo z nemško založbo Piranha Records in načrtovan pohod na Zahod. Nato ste se obrnili na Vzhod, nastal je projekt Montevideo.
Tega nisem načrtoval, tako se je zgodilo. Pred Piranho sem imel pogodbo s Sonyjem in sem izšel v 65 državah. Pesem Hir aj kam hir aj go mi je odprla vrata do tujih festivalov, imel sem veliko možnosti za nastope zunaj Slovenije. To je zame pomembno, kajti Slovenija ni dovolj velika zame, da bi od tega lahko preživel, ne le jaz, temveč moja celotna ekipa.
Vseeno mi je, ali je to Vzhod ali Zahod, zame so to le premiki. Nisem pričakoval, da se bom kar štiri leta ukvarjal s filmom in nastopal z orkestrom. Bil sem prepričan, da bom naredil glasbo za film in šel naprej, a ni bilo tako preprosto in tako hitro.
Filmsko-televizijski projekt Montevideo je bil eden najuspešnejših zadnjih let na jugovzhodu Evrope, mar ne?
Da, in pesem Pukni zoro je dosegla številne priredbe epskih dimenzij. Tisti hip, ko ljudstvo sprejme neko pesem, postane avtor nepomemben in je le moteč element. Kot avtor ne moreš doživeti večje časti od te, da tvoja skladba še za življenja postane ljudska in da moraš prepričevati ljudi, da si jo ti napisal.
Pesem je postala stokrat večja od mene. Ljudje so jo vzeli za svojo in o tej pesmi kroži kar nekaj zgodb. Ena od teh pravi, da je pesem napisal vojak na fronti v drugi balkanski vojni drugega jeklenega polka srbske vojske v bitki na Bregalnici, ki je seveda umrl neznano kje, tudi ime je ostalo neznano. Večjega uspeha še nisem doživel kot s to skladbo – Pukni zoro.
Kaj pravite na različne različice te pesmi?
Narodni pevci jo izvajajo stokrat boljše od mene. Zato te pesmi skorajda ne pojem več. Običajno povabim koga iz občinstva, da jo odpoje.
Album Charlatan de Balkan zveni kot nekakšen manifest. Je to vaša izjava ali poskus prevzema tega naziva od Gorana Bregovića?
Bregović je potrditev, da smo mi razvili šarlatanstvo do velikih dimenzij, do umetnosti, do genialnosti. Večinoma so bili veliki ljudje z Balkana nekakšni šarlatani ali pa so dobili tak naziv. Od Nikole Tesle do Josipa Broza - Tita, o katerem so rekli, da je politični šarlatan, da nima pojma, čeprav je bil svetovni politik, kakršnega na Balkanu še ni bilo. Pa mati Terezija, Aleksander Veliki, Drakula in še bi lahko naštevali.
To je pri nas znak kakovosti, to sploh ni minus. Na Balkanu smo mojstri improvizacije. To se vidi v športu, znanosti pa tudi umetnosti. Z naslovom albuma, Charlatan de Balkan, sem le definiral, od kod sem, pa tudi nisem se mogel spomniti boljšega naslova.
