Še eno seme, ki je padlo na plodna tla

Archie Shepp in Reggie ­Workman imata za sabo dolgo­ in plodovito prijateljstvo. Nocoj­ bosta s trobentačem Amirjem­ ElSaffarjem, pianistom Jasonom­ Moranom in bobnarjem Nasheetom Waitsom nastopila v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Ameriški basist, ki je igral tudi z Johnom Coltranom (njemu je posvečen današnji koncert), je znan tudi kot mentor naših jazzistov. Zato se mu bodo na 58. Jazz festivalu Ljubljana zahvalili s posebnim priznanjem za prispevek k jazzu v Sloveniji.


Slovenijo ste pobliže spoznali prek žene, plesalke in pedagoginje Maje Milenovič Workman. Kot mentor na jazzovskih delavnicah ste prišli v stik s tukajšnjimi glasbeniki. Kakšno se vam je zdelo slovensko glasbeno prizorišče?

Spoznal sem Slovenijo, prepotoval države nekdanje Jugoslavije in videl, da tukaj glasbeniki delajo enako trdo kot kjerkoli drugje po svetu. Kot mentor sem jih učil, a tudi oni mene. Moje poslanstvo, ko potujem po svetu, je namreč prenašati osnovno idejo afroameriškega doživetja oziroma glasbe, obče znane kot jazz. Ob tem naj povem, da je jazz izraz, ki ga nerad uporabljam, ker ne izraža etničnega izvora glasbe, o kateri govoriva.

Vsako državo, osebo in situacijo razumem kot posamezno entiteto, z doživetji, vrednotami in zgodovino, ki se odražajo tudi v glasbi. Opazil sem, da se veliko glasbenikov ukvarja z jazzovskim idiomom, ob tem pa malokdo gleda na to, da bi ohranil v glasbi lastne etnične značilnosti. Zato sem se kot pedagog vedno trudil, da bi ljudje prek mene spoznali in doživeli estetiko jazza, a pri tem ne bi pozabili, od kod prihajajo, vsaj kar zadeva njihovo kulturo.

Veliko Slovencev je prav zaradi vas odšlo v New York.

Lenart Krečič, Igor Lumpert, Žan Tetičkovič ... nehal bom naštevati, ker bi gotovo koga izpustil. Veliko jih je bilo v zadnjem desetletju in upam, da so veseli, da so sprejeli to odločitev. Prav Lumpert je eden tistih, ki ohranjajo kulturno identiteto v svoji glasbi. Spomnim se, ko sva sodelovala in je v svoje aranžmaje vključil elemente slovenske ljudske glasbe, kar se mu je zdelo povsem naravno, zame pa je bilo to nekaj novega in nastale so zanimive kompozicije, ki so mi bile v izziv. Upam, da ta izziv poteka v obe smeri in da glasbeniki zavedno vključujejo v svoje skladbe elemente ljudske glasbe.

Kako ste v mladih glasbenikih prepoznali talent in sposobnost, da bodo preživeli izkušnjo z New Yorkom? Navsezadnje ni vsak pravi za to in mnogi na poti obupajo.

Spomnim se, da sem na Nizozemskem gostoval v enem od glasbenih programov, mislim, da ga je vodil Dave Liebman, kjer sem spoznal mladega bobnarja Žana Tetičko­viča. Prek skupnih znancev sva se nekajkrat zapletla v pogovor in začel mi je asistirati, jaz pa sem mu pomagal uresničiti projekt, ki ga je tam razvijal. V času, ki sem ga preživel z njim, sem spoznal, da se ta mladi mož zelo resno loteva glasbe in ji je povsem predan. Takrat sem ga spodbujal, naj se prijavi na New School For Jazz And Contemporary Music v New Yorku, saj menim, da ta šola ponuja veliko informacij in odpira veliko možnosti. Okolje, v katerem se znajdejo glasbeniki med študijem v New Yorku, jih spodbuja k naslednjim korakom. Na srečo me je poslušal, se prijavil in dobil štipendijo. Zdaj uspešno deluje v New Yorku, za svoje ustvarjanje je že prejel številne pohvale in ­nagrade.

Dojemate uspeh učencev tudi kot svoj uspeh?

Zadovoljen sem, da je še v enem delu sveta še eno seme padlo na plodna tla. Iz njega bo vzbrstela glasba in kultura, imenovana jazz. Vedno sem vesel, ko vidim, da je nekomu izkušnja v tujini pomagala razširiti obzorja. Seveda potem lahko počnejo, kar hočejo, a oboroženi so z newyorško izkušnjo, ki jih bo za vselej zaznamovala.

Najbrž ne le šola, temveč vse mesto drugače živi z glasbo.

Seveda prihajajo na newyorško New School najboljši glasbeniki z vsega sveta, tu se ta energija kopiči, raste, cveti. Ob tem moramo samo poskrbeti, da so vse naše estetske vrednote na pravem mestu.

Kako pomembna je ta izkušnja na poti jazzovskega glasbenika?

Predvsem je pomembno to, da glasbenik sam pri sebi spozna, kaj ga žene, naj bo to v New Yorku, Timbuktuju, Aziji ali Sloveniji. Včasih se moramo vrniti h koreninam, izvoru, da bi si okrepili življenjsko izkušnjo. Glasbenik mora razumeti, da nosi v sebi ves svet. Njegovo upanje, želje, pogledi, vizije bodo z njim, kjerkoli bo. Morda je v Sloveniji težje najti plodna tla, kamor bi zasadil svoje ideje, zato iščemo druga doživetja, da bi uresničili tisto, zaradi česar nas je stvarnik postavil na ta planet.

Smisel obstoja vsak išče po svoje, nekateri z meditacijo, drugi ga poskusijo dognati razumsko. A vsi se ženemo za tem spoznanjem. Nekateri vse življenje iščejo pravo formulo za samouresničitev, pa je nikoli ne najdejo. Drugi jo najdejo hitro. Pomembno je le, da smo odprti do življenja, ljubezni, glasbe ...

Nekateri pridejo nazaj domov ...

Vsak mora pri sebi razmisliti, zakaj je odšel v tujino, kaj je pustil za sabo, kaj pogreša in česa ne. Veliko mladih leta razvija svoje sposobnosti v spodbudnem okolju, potem se vrnejo domov, ker mislijo, da jim bo tu lažje. Potem ugotovijo, da se je v tem času marsikaj spremenilo, da se je zamenjala vlada, zmanjšala podpora kulturi, mediji pa so vsadili ljudem drugačne vrednote in okus. Potem mora vsak sam premisliti, ali je to pravo okolje, v katerem se lahko izraža, ali naj razpre krila in poišče primernejši kraj za to. Vsi smo se spopadali s temi dilemami in vsak ima svojo zgodbo.

Ko ste odraščali, ni bilo glasbenih konservatorijev in jazzovskih akademij. Kako se spominjate tistih časov?

Ne, ni jih bilo. Naša šola je bila, da smo se vrgli na delo, se trudili in uresničevali svoje poslanstvo. V Philadelphii sem odraščal v glasbeni skupnosti. Glasba je bila povsod okoli nas. Archie Shepp je bil moj vrstnik in prijatelj, živel je v sosednjem bloku, hodila sva na isto srednjo šolo, skupaj sva igrala in vadila. Imela sva celo rokenrol band. Včasih so se nama pridružili še drugi, tudi Benny Golson, pa John Coltrane, ko je prišel v mesto. Med druženjem in igranjem smo se učili drug od drugega. To je bila naša šola. Večkrat smo se dobili pri Leeju Morganu doma – on je imel najbolj izpopolnjeno zbirko plošč –, se posedli po dnevni sobi, si vrteli glasbo in se ure in ure igrali nekakšen kviz prepoznavanja glasbenikov in njihovega sloga. Ko gledam nazaj, so bila to pravzaprav nekakšna učna leta.

No, Archie se je potem posvetil gledališču. Nekaj časa se nisva videla. Spet sva se našla, ko sva poučevala na Univerzi v Massachusettsu, ki je bila ena prvih šol s programom jazzovskih študij. Najine poti so se križale tudi v New Yorku, kjer sva skupaj igrala na jam sessionih, v loftih in snemala plošče.