Tiskane izdaje
Lado Leskovar je pevec številnih znamenitih slovenskih popevk in šansonov, bil je prvi pravi glasbeni zvezdnik v Jugoslaviji in strašansko popularen v Sovjetski zvezi. Igral je tako v Kekcu kot z Vanesso Redgrave v filmu o Isadori Duncan.
Je trikrat srečno ločen in četrtič srečno poročen ter oče dveh sinov. Biografija Lado – ena sama ljubezen, ki je izšla pri založbi Mladika, ni le tehten zapis poti nekega pevca in igralca, temveč tudi zanimiv dokument razvoja domače popularnoglasbene scene in družbe nasploh.
Zadnjih nekaj let vas vedno videvam z rdečim šalom. Tudi naslovnico vaše biografije krasi fotografija z rdečim šalom. Ali je za tem kakšna zgodba? Danes je zanj očitno prevroče.
Nobene zgodbe ni. To je posledica mojega nagnjenja k lepim rešitvam. Matjaž Vipotnik je leta 1984 oblikoval plakat Marxa na kolesu v črnem gvantu in z rdečim šalom za turnejo Slovenskega mladinskega gledališča po Franciji. Ker sem tudi igral v tem gledališču, kot eden redkih pevcev, se mi je to zdela prava kombinacija, saj sem po prepričanju marksist.
Blizu mi je vsaka ideologija, ki vključuje socialo. Mislim, da je napaka vseh ureditev, posebno pa te, ki je fašistična – kapitalizem je namreč čisti fašizem –, to, da nimajo urejene niti osnovne sociale. Dovolj sem star, da mi ni treba lagati, čeprav govoriti resnico ni praktično. Temeljna ideja kapitalizma je izkoristi svojega najbolj bližnjega do konca. Ta isti kapitalizem podpira Rimskokatoliška cerkev, ki je zanemarila temelje krščanstva. Jezus Kristus je bil eden prvih komunistov.
Glasba vam je bila očitno usojena, čeprav je bila za vašega očeta, ki je bil kapelnik domobranske godbe, usodna, saj je bil žrtev povojnih pobojev.
Verjetno sem nekaj glasbenih genov podedoval po njem, saj sem že kot otroče rad pel. Glasba je ena najlepših vej umetnosti. Ima poseben dotik. Do človeka pride na poseben način. Svojčas sem razlagal, da se da z besedo vse razložiti. Beseda pa vsega ne more dati, in zato da glasba drug občutek, tudi gib ga da. Tudi slika drugače deluje na nas. Različne vrste umetnosti moramo gledati vsako posebej in hkrati vse skupaj. Zato je zame gledališče vrhunec umetnosti, ker združuje več ravni umetnosti. Nikoli pa nisem maral agresivne umetnosti, ki je je vse več. Predvsem rock glasba je taka.
Odrsko kariero ste začeli zelo zgodaj. Že pri treh letih ste nastopili v ljubljanski operi, in sicer na prsih operne pevke Valerije Heybal. Kako se je to zgodilo?
To se je zgodilo zaradi mojega očeta, ki je tudi dirigiral v ljubljanski operi in Slovenski filharmoniji. Takrat so potrebovali otročka v Madame Butterfly in sem, še ne trileten, samo enkrat odigral to vlogo.
Bili ste tudi skoraj Kekec. Kako se zdaj vidite, ko se gledate v tem filmu, ki je med slovenskimi eden najboljših?
To pa ne, nisem bil skoraj Kekec. Takrat sem v železničarskem domu Tineta Rožanca, ki so ga pred leti podrli, sodeloval v pevskem zboru in gledališki predstavi, kjer sem bil kurirček. Tam me je našla ekipa, ki je iskala otroke za film Kekec. Najprej so mi nameravali dati vlogo Rožleta, vendar sem pristal le v gruči otrok.
Snemanje je bilo fenomenalno. Mesec in pol smo se podili po Martuljku in Kranjski Gori, kjer sem spoznal Franeta Milčinskega Ježka, s katerim sva se potem še pogosto srečala.
Foto: Roman Šipić/Delo
Izkušnja srednje pomorske šole v Piranu in posledično potovanja z ladjo v Združene države Amerike vas je za vedno zaznamovala z nazivom mornarja. Tako so vas namreč radi napovedovali na festivalih.
To se mogoče fino sliši. Jaz pa sem hotel iz Ljubljane, in sem šel v Piran. Vendar sem že v prvem letniku vedel, da ne bom mornar, ker je to grozno življenje. Mornar je le tramvajar, ki pelje ladjo iz enega pristanišča v drugo. V pristanišču si nekaj dni in edino, kar še imaš čas narediti, je, da se v kakšnem baru napiješ. To ni bilo zame. Rekel sem si, da bom potoval, a ne na tak način.
Vaša prva redna zaposlitev je bilo delovno mesto pevca v takrat znamenitem hotelu Bellevue v ljubljanskem Tivoliju?
Tam je bilo takrat edino normalno plesišče v Ljubljani. V drugih hotelih so bili le bari s prijateljicami noči. Večkrat sem se šalil, da prijateljice in jaz služimo ponoči. Tam je bil fajn trio s klavirjem, basom in bobni s čudovitimi glasbeniki. To je bila zame fenomenalna šola. Zapel sem po petdeset pesmi na noč. Tja sem prišel potem, ko sem odslužil vojaški rok, in sem zasedel mesto Matije Cerarja. Sprejet sem bil na avdiciji jeseni 1962. Tam sem pel skoraj dve leti, samo ponoči, seveda.
Ste kdaj nastopili pred Titom?
Sem. Bilo je zanimivo. Na dan mladosti, 25. maja, je bil ponavadi sprejem v zveznem izvršnem svetu v Beogradu in tja so vabili pevce in igralce. Povabili so me leta 1967. Tito je s tovarišico Jovanko prihajal noter, ko sem ravno pel Natalie v slovenščini. Ko sem odpel, mi je čestital in dejal: »Ajde, Slovenac, odpleši prvi ples sa drugaricom.«
Tako sem odplesal prvi ples s prvo tovarišico takratne skupne države, nato pa so nas nekaj povabili v posebno sobo, kjer smo bili s Titom do sedme ure zjutraj. Tam so bili še humoristi, igralci in tam sem prvič srečal Kočo Popovića in se pogovarjal z njim.
Kakšen se vam je zdel Tito? Baje je znal tudi igrati klavir.
Tega ne vem, jaz ga nisem slišal igrati. Sem pa videl fotografije, na katerih sedi za klavirjem. Tudi sam imam nekaj takih fotografij, pa ne znam igrati klavirja. Nikoli nisem imel nekega posebnega odnosa do politikov. Sem pa imel poseben odnos do umetnikov ali znanstvenikov.
Tito se je delal šarmantnega, meni se je zdelo to dostikrat precej primitivno obnašanje, če smem tako reči. Bil pa je politik svetovnega formata, kar se je videlo na njegovem pogrebu. Vendarle je naredil Jugoslavijo in še posebej v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja smo živeli bolje, kot smo in bomo kadarkoli. Takrat smo imeli družbeni sistem, ki ga ni bilo v zgodovini človeštva in ga ne bo. In zato, normalno, so ga morali kapitalisti uničiti. Sociala urejena, službo si dobil, šola zastonj, stanovanje te je čakalo.
Tisti sistem sploh ni bil tako slab, kot nas zdaj hočejo prepričati ta črni, tako jim jaz pravim. Jaz sem prvi, ki bi lahko zganjal revanšizem zaradi tega, kar se je zgodilo mojemu očetu. Baje je bil ubit 22. junija 1945 ali v Kočevskem rogu ali tu pri Igu, vendar tega nisem nikoli naprej raziskoval, ker je bilo zame preveč boleče.
Sicer pa je le poskušal preživeti družino. Najprej je bil pomočnik kapelnika ljubljanske garnizije v Kraljevini Jugoslaviji, pred tem pa je služboval v polkovni godbi v Ribnici, od koder je moja mama. Po razpadu Kraljevine Jugoslavije je bilo zelo težko preživeti, in ko so mu leta 1944 ponudili mesto kapelnika v domobranski godbi, je sprejel.
Vsaka vojna je svinjarija in predvsem proti koncu, kot pravijo Srbi, »ispliva govno na površinu«. Sploh če prinese še spremembo družbenopolitičnega sistema.
Postali ste redni gost festivala Slovenska popevka kakor tudi drugih festivalov po Jugoslaviji. Festivali so bili sprva v resnici edina množična oblika promocije glasbe in glasbenika.
Na prvi festival sem prišel, ker je bil moj posnetek pesmi Bil sem mlajši kakor ti strašansko popularen na radiu. Tisti, ki mi je dal pesem, da jo bom zapel na festivalu, je vedel, da bo tako lahko izkoristil mojo popularnost. Takrat so bili festivali tudi množično gledani in zelo kakovostni.
Vendar ste tudi zakuhali afero Leskovar. Kaj je temu sledilo?
Jaz nisem nič zakuhal. Ne znam kuhati, to delata moja žena in sin, jaz znam samo dobro jesti ... Tako kot zdaj so tudi takrat morali biti najbolj popularni politiki. In ker sem bil zelo popularen, eden prvih najstniških idolov v Jugoslaviji, so si izmislili, da nisem lik socialističnega pevca. Saj ne da bi kdo sploh vedel, kakšen je lik socialističnega pevca ... Ljubljanski kolegi so me z močno medijsko podporo pregnali v Beograd za skoraj dve desetletji.
Ste trikrat srečno ločeni in četrtič srečno poročeni …
To pomeni, da sem samo pošten, ker ko ne gre, gremo narazen. Mislim, da je v Sloveniji, pa ne le pri nas, veliko zakoncev, ki so skupaj, čeprav niso več za skupaj. Izgovori so večni, kaj bodo pa sosedje rekli, kako si bomo razdelili premoženje, kaj bo pa z otroki ... A otroci, ki živijo z enim staršem, zagotovo živijo lepše kot pa z dvema, ki se neprestano prepirata.
