Tiskane izdaje
Tako glasbo bo ponudila jutri v ljubljanski Drami, kjer bo nastopila v okviru abonmaja Akustika s kitaristom Dejanom Lapanjo, kontrabasistom Žigom Golobom in bobnarjem Gašperjem Peršlom. Poleg znanih in prepoznavnih pesmi bo predstavila tudi nekaj novih s prihajajočega albuma. Za Delo smo se pogovarjali z njo o nastopih, albumu, ustvarjalnosti, slikarstvu in Jimiju Hendrixu.
Brez težav razprodate tako svoje koncerte v SiTi Teatru kot ljubljanski Drami. Verjetno to vendarle ni tako preprosto, kot zveni?
Res ni tako preprosto. Vsak nastopajoči umetnik mora precej paziti, kje nastopa, da se prostor ne zasiti. Če imaš v nekem kraju nekaj brezplačnih in sponzoriranih nastopov na prostem, ne moreš kmalu tam imeti svojega koncerta. Zato pazim, kje in kdaj nastopam. To je eno, drugo pa je, da se moraš za vsak koncert že prej potruditi pri promociji, tudi po družabnih omrežjih. Če se s tem ukvarja le organizator, se to vedno pozna. Imam pa srečo, da je veliko zanimanja za mojo glasbo in z večjimi dvoranami, kjer nastopam zadnja leta, se mi je vse še vedno zelo lepo izšlo.
Gotovo se na sedečih koncertih, ki se začnejo ob zgodnejši uri, pojavi drugačno občinstvo, kot če nastopite v kakšnem klubu precej pozneje?
Razlika je predvsem v starosti in pozornosti, kajti na sedeče koncerte pride nekoliko starejše občinstvo, ki veliko bolj pozorno spremlja dogajanje na odru. Zaradi svoje glasbe imam rajši sedeče ambiente. Temu tudi prilagodimo program, kajti stoječi koncerti z mlajšim občinstvom zahtevajo več poskočnic, medtem ko lahko sedečemu občinstvu ponudimo več umirjenih balad, več meditativne glasbe.
V bistvu je vaša glasbena kariera svojevrsten fenomen, kajti že nekaj let imate uspešno samostojno kariero, ne da bi izdali album, če nekako odmislimo vaš meditativni album Časovne skice, ki ste ga izdali z Borutom Činčem.
Kaj naj rečem? Za sabo imamo le ploščo s skupino Olivija, ki je izšla pred desetimi leti, in nekaj drugih plošč s to skupino. Že pred nekaj leti bi lahko sestavila album, ki ne bi bil povsem avtorski, poleg pesmi, ki so moje ali so bile napisane zame, bi bile na njem še tiste, po katerih me poznajo – Mlade oči, Orion, Abel in Kajn v verziji, ki je bila narejena za film, in druge.
Svojčas ste omenjali, da bi radi naredili album s pesmimi Jimija Hendrixa, ki je kot avtor precej spregledan, saj je vedno v ospredju kot inštrumentalist.
Kot vsaki stvari se je tudi temu treba posvetiti. Pred leti so se stvari že odvijale v to smer, vendar so se pojavile druge stvari, ki so prišle v ospredje. Je pa ta ideja še vedno v zraku.
Meni je v bistvu zares všeč, kako on poje, še posebej lažje baladne pesmi, kot sta recimo Angel ali Little Wing. Mislim, da se on svojemu vokalu niti ni veliko posvečal, saj se je ukvarjal predvsem z glasbo, tako da se mu je petje zgodilo sproščeno naravno in povsem neobremenjeno. Je pa res, da je vokal nekaj, s čimer se moraš sprijazniti. Vokal je psihološko zelo obremenjen inštrument, saj ga nosiš v sebi.
Kakšen odnos imate do lastnih avtorskih pesmi, pesmi drugih avtorjev, ki so jih napisali za vas, ter zimzelenčkov, ki so jih pred vami mnogi že izvedli na različne načine?
Te tri kategorije pesmi tudi jaz upoštevam. Sem predvsem izvajalka in se ne čutim kot avtorica, čeprav imam nekaj soavtorstev. Zdaj bolj intenzivno delam na lastnem ustvarjanju, tako da bosta na moji novi plošči tudi dve pesmi, ki sem ju napisala. Skladanje pesmi je neko povsem drugačno področje. Po drugi strani pa vse te tri kategorije pesmi jemljem enako. Če mi pesem spregovori, če jo lahko ponotranjim in vzamem za svojo, jo izvajam, v nasprotnem primeru pa ne. Tu ne more biti nekaj vmesnega, nekega omahovanja. Oziroma, če je, je nekaj narobe in se rado sfiži.
V izvajalskem pogledu sem glede tega zelo resna. Če me povabijo na Poletno noč in mi dajo na izbiro vse pesmi Elze Budau, se bom šele po tehtnem premisleku odločila, katero pesem bom odpela. Po drugi strani je to odvisno tudi od tehnike petja, ki jo zahteva neka pesem. Če pesem zahteva močno petje, bi jo morala zelo prirediti, da bi jo lahko zapela. Ali pa je vsebina pesmi taka, ki ne ustreza mojemu značaju.
Moj brat Gal je zame napisal več kot osemdeset odstotkov pesmi, ki jih pojem, in me tudi nekako najbolj izražajo. Gotovo tudi zato, ker me najbolj pozna in razen zame zelo redko napiše pesem za koga drugega, saj je kantavtor, ki piše predvsem zase.
Kdaj lahko torej pričakujemo album?
Glede na to, da je že skoraj končan, zelo kmalu.
Ste tudi likovnica. Kako usklajujete obe ustvarjalnosti?
Kot likovnica se čutim enako močna kot glasbenica. Sicer pa nekaj časa zanemarjam eno, potem pa drugo področje. Zdaj že nekaj časa 'zanemarjam' svojo likovno plat, saj se mi veliko dogaja na glasbenem področju. Zadnja leta je bilo veliko koncertov, ali z mojo zasedbo, ali v duetu z Dejanom Lapanjo, ali Galom Gjurinom, pa Časovne skice so izšle ... Gotovo bi tega bilo manj ali bi bilo manj suvereno, če bi zraven imela še veliko pedagoških dejavnosti ali se ukvarjala s slikarstvom. Svojčas sem imela res veliko likovnih delavnic za otroke in mladino, pa tudi nekaj let zapored priprave za vpis na oblikovno šolo.
Glasba in slikarstvo sta zelo različna svetova. Zame je svet slikarstva svet miru, čeprav so tudi pri tem, kot pri vsakem drugem ustvarjanju, prisotni frustracija, delo in napor. Predvsem se to ne dogaja na odru, pred občinstvom. To vidiš le na razstavah. Vendar je takrat že vse končano, vse je premišljeno. Ker se glasbena umetnost dogaja na odru, je veliko več nepredvidljivega, marsikaj se lahko zgodi, ne glede na vse priprave. Sicer pa najdem mir tudi v glasbi, čeprav je pri njej veliko več zunanjega dogajanja in vplivov kot pri slikarstvu.
Je vaše slikarstvo nadaljevanje umetniškega izražanja z drugimi sredstvi?
Ne povsem, v nekaterih pogledih pa da. Ekspresivnost in milino čutim v sebi, kar ni nič posebnega. Mislim, da oboje pride do izraza v moji glasbi in likovnosti. V glasbi se vse nekako vrti okrog ljubezni, medtem ko je pri likovnosti pri meni vsebina predvsem figura v širšem smislu. Abstrakcija me ne pritegne, ampak konkretnost. Doslej sem večinoma razstavljala figure glasbenikov na inštrumentih, tako da je tudi v mojem slikarstvu vedno prisotna glasba.
Koliko ste se izobraževali v glasbeni in koliko v likovni smeri? Tovrstno izobraževanje je pri umetniku le sredstvo, ne pa tudi cilj, mar ne?
Strinjam se s to trditvijo. Po srednji oblikovni šoli sem šla študirat likovno pedagogiko na Pedagoško fakulteto, tako da je moj delovni prostor bolj atelje kot studio.
Glasbeno sem precej izostrena, sicer pa imam malo glasbenega znanja, sploh teoretskega. Imam eno leto klavirja in teorije na glasbeni šoli, ko sem bila stara osem let, in pa nekaj delavnic jazz vokala. Največ sem se naučila od glasbenikov, ki me obdajajo. Od mojega partnerja Žige Rangusa, Dejana Lapanje in drugih, seveda pa največ od Gala, ki veliko daje in okoli sebe generira glasbeno sceno. Ko sem imela trinajst let, mi je pokazal prve akorde. Od njih sem se navzela tudi nekaj vodstvenih lastnosti.
